V tej knjigi avtorica predstavlja zgodbe trpljenja ljudi in to, kar se je iz njih naučila. Ob njih vedno znova ugotavlja, da Bog vsem daje neprecenljive darove, ki pa so nadvse grdo zaviti (nekdo, pravi, mu bo moral to prej ali slej povedati). Bog rahlo pretirava, ko nam zavija zlatnino v časopisni papir in Cartierjeve uhane v ovojni papir za meso. Zakaj to počne? Avtorica pravi, da je znano, da moškim zavijanje daril ne gre prav dobro od rok. Bog je očitno moškega spola, drugače bi poskrbel, da bi se ženske rodile že naličene. Ker so si s skrivnostjo trpljenja zaman razbijali glavo že nešteti veleumi – filozofi, teologi in celo moj kavarnar –, se avtorica zadovolji s skromnimi intuicijami.
Prva je, da je Bog pedagog z načrtom za vsakega človeka. Del tega načrta je trpljenje, ki ima nek smisel. Mora ga imeti. Trpljenje je kot časopisni papir, ki ga je treba potrpežljivo odviti in v njem poiskati skriti diamant. Če bi nam ga dal brez takega ovojnega papirja, tega diamanta ne bi cenili in ne bi nikoli postali zreli možje in žene, torej njegovi otroci.