NOBENO TVOJE TRPLJENJE NI ZAMAN

NOBENO TVOJE TRPLJENJE NI ZAMAN

22,00

V tej knjigi avtorica predstavlja zgodbe trpljenja ljudi in to, kar se je iz njih naučila. Ob njih vedno znova ugotavlja, da Bog vsem daje neprecenljive darove, ki pa so nadvse grdo zaviti (nekdo, pravi, mu bo moral to prej ali slej povedati). Bog rahlo pretirava, ko nam zavija zlatnino v časopisni papir in Cartierjeve uhane v ovojni papir za meso. Zakaj to počne? Avtorica pravi, da je znano, da moškim zavijanje daril ne gre prav dobro od rok. Bog je očitno moškega spola, drugače bi poskrbel, da bi se ženske rodile že naličene. Ker so si s skrivnostjo trpljenja zaman razbijali glavo že nešteti veleumi – filozofi, teologi in celo moj kavarnar –, se avtorica zadovolji s skromnimi intuicijami.
Prva je, da je Bog pedagog z načrtom za vsakega človeka. Del tega načrta je trpljenje, ki ima nek smisel. Mora ga imeti. Trpljenje je kot časopisni papir, ki ga je treba potrpežljivo odviti in v njem poiskati skriti diamant. Če bi nam ga dal brez takega ovojnega papirja, tega diamanta ne bi cenili in ne bi nikoli postali zreli možje in žene, torej njegovi otroci.

Opis

Constanza Miriano je znana slovenskim bralcem. Pri založbi Salve so izšle dve že njeni uspešnici,  Poroči se in bodi podrejena in Poroči se z jo in umri zanj.

Ni veliko knjig, ki bi se odločile soočiti z globokim strahom, ki se od izvirnega greha prenaša na vsakega posameznika. Strah, povezan s predpostavko, da je treba prenehati nadzorovati svoje življenje in krmilo predati tistemu, ki nas je ustvaril. V tem oziru je najnovejša knjiga Costanze Miriano, naslovljena »Nobeno tvoje trpljenje ni zaman. Mističnost vsakdanjega življenja« (Salve), prav posebna.

Avtorica v svoji najnovejši knjigi ne sledi poti običajnih nasvetov za dosego sreče, ki jih ponuja svet. Namesto bleščečih platnic in obljub lepote, uspeha in slave, Costanza Miriano postavlja v ospredje edinstveno vrsto sreče - tisto, ki ne pušča na cedilu in ima visoko ceno: križ. Ta križ, ki postane umetniško delo, kot Michelangelovo dleto, je ključ do pravega pomena sreče, ne le trenutne ugodnosti.

Tako Costanza razbija tabu tabujev našega časa, zaradi česar so bile skoraj vse njene knjige o zakonu, pokorščini in poslušnosti napadene in včasih celo prepovedane: trpljenje ni samo dovoljeno, ampak je nujno, da nam Bog da božansko polnost. Da nas preobrazi. Zato obstaja križ, ki ga je Bog hotel in je namenjen vsakemu od nas. Ne gre ga iskati, a če se zgodi, ga je treba sprejeti kot način, kako uživati v pogledu na vrhove Mount Everesta. In ne gre za to, da zlo ni več zlo, temveč za to, da se sprejeto iz ljubezni spremeni v svoje nasprotje.

V svoji knjigi Costanza Miriano deli ganljivo zgodbo o svoji prijateljici Caterini. Caterina se je odločila poslušati svoje srce in se odpovedati neurejenim željam, kar jo je pripeljalo do preobrazbe iz običajnega življenja z depresivnim možem v čudovito bitje. Costanzina izjava: »Rada bi ji bila podobna ali bila vsaj v njeni bližini – da bi živela pri njej doma, skrita v varnem zavetju pod njeno pazduho, kjer mi nihče ne bi hodil po živcih in se mi ne bi moglo zgoditi nič hudega,« odraža hrepenenje mnogih po notranji preobrazbi in bližini, ki jo prinaša sprejetje življenjskih sprememb.

Metoda je torej metoda prepričanja s tistim, ki te telesno opominja, kako živeti, umreti in vstati kot Kristus. In ki vam za razliko od joge, meditacije ali reikija ne obljublja miru kljub teži življenja, pred katero bi morali pobegniti, temveč vam pokaže, kako biti v nasprotjih dneva, prijateljev, družine, predvsem pa svojih lastnih, saj veste, da je najtežje sprejeti in predati Bogu lastne omejitve in vsakodnevne spopade (zato Costanza to ironizira in vas prisili v smeh, medtem ko se vam oči še vedno zaslepijo od pravkar prebranih anekdot iz življenja blažene Benedette Bianchi Porro).

Poleg življenja s temi svetniki je potem treba moliti, gojiti resen in vsakodnevni odnos z Bogom, pa tudi moliti, ko divja nevihta in 'Radio Satan' (kot Costanza imenuje vsakodnevno delo hudiča skušnjavca) nenehno namiguje, da te Bog hoče prevarati in da je bolje ne ubogati, se izogibati umrljivosti in se prepustiti zapeljevanju predstav, kako bi bilo tvoje življenje boljše, če bi bilo drugače. Caterina je dokaz za to, saj je lahko umrla in nato vstala, ne da bi pobegnila od svoje poklicanosti, ampak da je molila in se oklepala Boga. Pa tudi »po zaslu­gi prijateljev, ki so zanjo molili in jo podpirali. V boju s skušnjavami je nujno, da prosimo za pomoč in podpo­ro ljudi, ki jim zaupamo. Zelo pomembno je tudi, da ti nekdo pokvari pravljični konec zgodbe, odpre oči in te postavi na realna tla.«

Celotna Costanzova knjiga je polna zgodb, vaj in treningov, ki so potrebni, da ne podležemo sili plime, da bi se premaknili na drugo in lepšo obalo. Kajti, piše Constanza, če sem »teoretično pripravljena«, teorija ni dovolj: »Tu je še delo, ki ga lahko opravi samo Božja milost. Zato moramo prositi za pomoč Svetega Duha, da bi lahko sozakonca ljubili, tako kot ga ljubi Kristus....«. Reči, da je za nas, uboga bitja, težko ljubiti, »čeprav bi ga najraje zada­vila, tudi kadar te ignorira in uživa v opozarjanju na vse tvoje pomanjkljivosti. Da, tudi takšna revščina je sestav­ni del zakona.« A Gabrieli je uspelo, tudi ko je njen mož zapustil dom z drugo, najprej se je uprla, potem pa sledila zgledu druge blažene, Elizabete Canori Mora, ki jo je skrajna požrtvovalnost (o možu ni nikoli govorila slabo, vedno je molila zanj in ne samo to) pripeljala do edinega zakona, v katerem ni bilo razočaranj, njega pa do spreobrnjenja, zaradi katerega je po ženini smrti postal menih z ugledom svetnika.

Constanza nato razloži, kakšno »vzdrževanje« je potrebno, da se zakon (in vsak odnos) ne le ne bi postaral, ampak bi s časom postal mlajši in lepši. A tudi tu ni malo trpljenja. Morda je pravzaprav najtežje sprejemljivo, tisto brez junaštva, saj zadeva vsakodnevni da pralnim strojem, plenicam, uram v prometu, možu, ki te ne posluša ali se odloči za molk. Čeprav je potem vsako nesrečo, majhno ali veliko, vredno sprejeti, saj se »stvari tako ali tako zgodijo«, tudi če se jim poskušaš izogniti: »Nekateri jih zavračajo do konca življenja«, in ostanejo v večnem nemiru, »ali pa se sprijazniš« z vsemi prednostmi, ki jih prinaša.

Najbolj prepričljiv ostaja rezultat, ki ga potrdi Costnaza: ženske, z umiranjem sebi postanejo ne le velikanke, ki bi jih vsi radi posnemali, ampak tudi lepše in bolj fascinantne od Gisele Bündchen (Benedetta je na pragu smrti izžarevala svetlobo). Ker so končno sposobne pogledati Bogu v obraz, kot to stori Paola, ki jo je »živo odrla« nedolžna bolečina njenih otrok: srečanje z Njim se v resnici ne zgodi, če si to želimo, beremo še enkrat, ampak le, če »zatajimo svoj ego«, ki nam preprečuje, da bi gledali kaj drugega kot sebe.

»Iz nekega skrivnostnega razloga, ki si ga ne znam po­jasniti, trpljenje krepi prijateljstvo med dušo in Bogom.« Ne vemo, zakaj, toda križ, če ga sprejmemo, je »vrata za srečanje z Bogom«, z Lepoto, Ljubeznijo, Resnico, Pravičnostjo, in kristjan se vsak dan bori, »da bi spremenil svojo miselnost o njem«, »da bi pričuje, da križ ni mučilno orodje... temveč sredstvo za dosego resnične osvoboditve in večnega življenja.«

V knjigi se odvijajo zgodbe Catherine, Gabrielle, Paule in mnogih drugih, ki pričajo o moči sprejetja križa in njegovega vpliva na duhovno rast ter resnično osvoboditev. Costanza Miriano vabi bralce, da premislijo o svojem odnosu do trpljenja, saj se skozi to odpirajo vrata k globljemu duhovnemu razumevanju in izkušnji resnične osvoboditve.

NaslovNOBENO TVOJE TRPLJENJE NI ZAMAN
PodnaslovMISTIČNOST VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
AvtorCostanza Miriano
ZaložbaSalve d.o.o. Ljubljana
Leto izdaje2023
ISBN978-961-289-196-1
Obseg175 str.
Format210X130
Vezavamehka z zavihki