Objavljamo tretji del iz govora vrhovnega predstojnika salezijancev, ki ga je pripravil ob podelitvi častnega naziva iz pedagoških znanosti, na Univerzi v Palermu.
Aktualnost salezijanske pedagogike
Don Boskova pedagoška metoda, ki je igrala pomembno vlogo v zgodovini pedagogike, je tudi danes zelo aktualna. Zaradi svoje hermenevtike in prilagojenih pedagoških pristopov se je uspešno inkulturirala tudi v okoljih, ki so zelo drugačna od njenega izvornega.
Salezijanska vzgoja, ki se uspešno prilagaja potrebam svojega okolja, vedno poudarja družbeno odgovornost.
Živimo v kriznem obdobju, ki ga zaznamujejo pomembne gospodarske, tehnološke in kulturne spremembe. Salezijanci se zavedamo, da je ena največjih družbenih težav vzgoja otrok, mladostnikov in mladih »ki je najnežnejši in najdragocenejši del človeške družbe«.[1] Vzgoja, oblikovanje pokončnega značaja in pomoč pri načrtovanju osebne prihodnosti so enako pomembne in aktualne danes kot so bile v don Boskovem času. Salezijanski preventivni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti, ni izgubil aktualnosti, ampak se prilagaja potrebam našega časa. Še vedno ponuja odlično pedagoško osnovo, ki vzgojitelju omogoča, da pomaga mladim pri spoprijemanju z izzivi današnjega sveta.
Bogastvo don Boskovih izkušenj in karizme je mogoče s pridom uporabiti pri vzgoji današnjih mladih. Ti preživljajo vedno več časa v digitalnem svetu in online, ki ne omogoča neposrednih, osebnih stikov in izmenjave. Digitalni svet, v katerem se odvija življenje mladih, je njihov svet, okolje v katerem se uresničuje njihovo življenje, predstavlja za vzgojitelje poseben, v preteklosti neznan izziv. Virtualna resničnost mlade vedno bolj spreminja v »digitalne domorodce«. Je nov areopag, dvorišče, okolje, na katerem je pomembno mlade spremljati, da se ne ujamejo v nevarne pasti osamljenosti, manipulacije, zlorabe, nasilja, spletnega ustrahovanja in pornografije. Te jih vse bolj ogrožajo, ker jim zamegljujejo mejo med resničnostjo in navideznostjo. Zaradi tega nemalokrat zapadejo v skrajno osamljenost in nezmožnost vzpostavljanja neposrednih odnosov z drugimi. Virtualna resničnost, ki ima kot orodje ogromen potencial, lahko povzroči »dopaminsko apatijo«, ki onemogoča duhovno razločevanje, polno življenje in uživanje resnični lepote in odnosov z drugimi.
Prav tako je še vedno veljavna don Boskova triada »razum, vera, ljubeznivost« s svojo filozofijo in idejno strukturo vred. Uspešnost preventivnega sistema je danes bolj kot kadarkoli odvisna od vzgojitelja, ki s svojimi pedagoškimi posegi odgovarja na sodobne vzgojne izzive. Zato poudarjamo potrebo po ustrezno pripravljenem vzgojitelju, ki se s srcem in dušo ljubeznivo razdaja mladim.
Ta »nova vzgoja« ne sme biti le predmet preučevanja pedagoške znanosti, ampak umetnost, ki med vzgojnim procesom tudi vzgojitelja spreminja v umetnika. Da pa bi vzgoja postala umetnost, moramo imeti pred očmi naslednje vidike oziroma cilje: kaj želimo prikazati, kako naj bodo razporejeni liki, katera čustva naj bi vzbudili, v kakšno okolje bo prizor postavljen itd. Za nastanek mojstrovine so enako pomembni umetnikov slog, tehnika, metoda in umetniški procesi, ki delo pripeljejo do konca. Nenazadnje je ključnega pomena oblikovati in spremljati osebnost umetnika-vzgojitelja, ki se nahaja pred »praznim platnom« s svojo zgodovino, tradicijo, ki je nanj vplivala in njegovo motivacijo. Tu je še njegova duhovnost, ki povezuje v celoto njegove vrednote, prednosti in slabosti, vprašanja in korenine umetniškega poklica. Umetniška mojstrovina ne vsebuje le ravnovesja med posameznimi deli, ampak izraža tudi globoko povezanost med umetnikom in njegovim izdelkom.[2]
Mladi se pred izzivi današnje družbe – znanjem, tehnologijo, informacijami, komunikacijo, novimi jeziki in inovacijami – uporabljajo različne oblike socializacije, ki vključujejo tudi nevarnosti. Zaradi prevelikega števila zgledov doživljajo krizo pripadnosti in negotovost pri izgradnji svoje lastne identitete in s preveč različnimi referenčnimi točkami. Don Boskov vzgojni sistem pa v tej negotovosti vidi priložnost, vir in spodbudo za odkrivanje lastnih kvalitet in prilagodljivosti, potrebo po spremembi okolja in priložnost za koristne primerjave in vzpostavljanje odnosov z drugačnimi ljudmi.
Ob posodabljanju don Boskovega preventivnega sistema z novimi jeziki sodobne pedagogike spoznavamo aktualnost in živahnost njegove karizme za današnje mlade.
Don Bosko je s svojim pristopom pokazal podobo pravega vzgojnega okolja: dom, ki sprejema mlade, šola, ki uvaja v življenje, cerkev, ki spremlja na poti iskanja vere, vrednot in smisla ter dvorišče (igrišče), za prijateljsko druženje in življenje v veselju.[3] Take odnose prevevajo zaupanje, družinsko vzdušje, veselje in marljivo izpolnjevanje dolžnosti. Za to gre zasluga tudi ljubeznivi prisotnosti vzgojiteljev, ki se odzivajo na interese mladih, jim znajo ponuditi privlačne predloge in jim hkrati vcepljati trajne vrednote.
Predstavil vam bom izbor sestavin iz nabora aktualnih odzivov salezijanske pedagogike ter jih ponazoril z nekaj primeri:
a. Preventiva kot sistem in temeljna človekova pravice mladih
Vzgojno preventivo lahko razumemo kot stalni proces razvijanja spretnosti in sposobnosti pri otrocih in mladostnikih ter iskanja rešitev za njihove težave. »Za salezijance je vzgoja v človekovih pravicah, zlasti pravicah mladoletnikov, prednostna pot za uresničevanje zaveze preprečevanja, celostnega osebnostnega razvoja in gradnje pravičnejšega in bolj zdravega sveta na vseh področjih. Govorica človekovih pravic nam omogoča tudi dialog in vključevanje naše pedagogike v različne kulture sveta.«[4] V svetu, ki mladih pogosto ne upošteva, zaupamo v dobro, ki je v srcu vsakega mladega človeka in jim vztrajno ter potrpežljivo pomagamo pri razvoju celovite osebnosti. Tako jih vzgajamo za solidarne, dejavne in odgovorne državljane, ki so odprti za verske vrednote in sposobni za polno, veselo in odgovorno življenje.
Cilji take preventivne vzgoje so:
– vzgajati mlade kulturno, dinamično in kritično, v zvestobi tradicionalnim vrednotam in odprtosti za zahteve zgodovine in sodobnosti;
– prilagajati se različnim okoljem in situacijam mladih ter vsakemu posvečati pozornost na edinstven način;
– vzgajati jih za svobodno, pošteno in odgovorno sprejemanje odločitev;
– biti odprti za ustvarjalne predloge mladih med raznimi projekti;
– zoreti v življenjskem načrtu, ki združuje potrebe po delu, ljubezni, odgovornih odnosih in pristnih vrednotah.
– obvarovati mlade pred vsakim zlom (osebnim, družbenim, skupnostnim in človeškim) in jim pomagati, da se bodo izogibali slabim dejanjem, zavedajoč se njihovih posledic.
b. Središčna vloga mladega človeka kot protagonista vzgojnega procesa, pri čemer je vsakdo obravnavan kot središče lastnega celostnega razvoja.
Središče in najvišja prioriteta don Boskovega vzgojnega sistema je človek. Zanj je bil vsak od njegovih gojencev edinstven in neponovljiv, vključno s prirojenimi lastnostmi. Njegova največja želja je bila iz njih izvabiti najboljše. Temu načelu sledi tudi osebnostni pristop današnje salezijanske pedagogike, ki je odprta za individualnost in subjektivnost. Mlade sprejema in jih spremlja v njihovi edinstvenosti. Ta pristop je posebej značilen za frankofonske salezijance, ki poudarjajo pojme kot sta »zaveza« in »bratstvo«.[5] Pozornost do osebe se izraža v vrsti odnosov in posegov: razumevanje zgodovinskih in osebnih razlogov za doživete situacije; prepoznavanje vrednot, katerih nosilec je oseba; zaupanje v sposobnost premagovanja težkih situacij, povrnitev samospoštovanja in zaupanja v življenje in skupno iskanje alternativ celostnega napredka za gradnjo projekta življenja. Ta proces, tako kot v don Boskovih časih, temelji na sodelovanju z mladimi: »Zavedajte se, da sem tukaj samo zaradi vas in vaše dobrobiti – in to ves čas: podnevi in ponoči, zjutraj in zvečer. Nimam drugih ciljev kot samo pomoč vam v telesnih, duhovnih in duševnih potrebah. Da bi to dosegli, pa potrebujem vaše sodelovanje: če mi ga date, vam zagotavljam, da ne boste ostali brez Gospodove pomoči. In potem ste lahko prepričani, da bomo dosegli velike stvari.«[6]
Da bi si »pridobil srce mladostnika«, ga mora vzgojitelj dobro spoznati in spremljati na njegovi poti. To zahteva afektivno in efektivno bližino, sodelovanje, spremljanje, animacijo, pričevanje, družinskega duha, vzgojno prisotnost pomembnih odraslih, ki so pomembni v življenju mladih in spodbujajo njihovo rast in ga usmerjajo k osebni uresničitvi, k smislu življenja in sreči.
Ena od velikih prednosti salezijanske pedagogike, ki je danes nadvse aktualna, je, da se osredotoča tudi na osebo vzgojitelja in njegov odnos z gojencem, pri čemer zaupa v preobražajočo moč vzgoje in sposobnost vsakega človeka za učenje, rast in razvoj. Vse delajo mladi, z mladimi za mlade v občestvu in ob prisotnosti vzgojiteljev.
Konkretna oblika navzočnosti na poti, ki ji hodijo mladi, je spremljanje, s katerim vzgojitelj spodbuja celovit razvoj gojenca, je pozoren do njegovih potreb, ga poskuša razumeti in mu pokazati pot »lepega življenja«.
Umetnost spremljanja vključuje preprečevanje deviacij in vsega, kar ovira celovit razvoj mladih, ki so vse bolj potopljeni in izgubljeni v spletnih omrežjih in pajčevinah »digitalnega sveta«. Naš vzgojni proces se mora prilagoditi novim metodologijam in platformam s personalizacijo učnih in spremljevalnih metod, ki usposabljajo mlade za gradnjo bolj uravnoteženega in pravičnega sveta.[7]
[1] Konstitucije družbe svetega Frančiška Saleškega, čl. 1 in G.B. Lemoyne, Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco, vol. 2, str. 45 [Biografski spomini sv. Janeza Boska, BiS zv. 2, str. 34].
[2] Glej M. VOJTÁŠ, Pedagogia salesiana dopo Don Bosco: Dalla prima generazione fino al Sinodo sui giovani (1888- 2018), LAS, Roma 2021, pp. 448-454 e il metodo di progettazione sviluppato in M. VOJTÁŠ., Progettare e discernere: Progettazione educativo-pastorale salesiana tra storia, teorie e proposte innovative, LAS, Roma 2015.
[3] Glej Konstitucije družbe svetega Frančiška Saleškega, čl. 40.
[4] P. Chávez Villanueva, La Missione Salesiana e i diritti umani in particolare i diritti dei minori, in Dicastero Della Pastorale Giovanile Della Congregazione Salesiana, Congresso Internazionale Sistema Preventivo e Diritti Umani. 2-6 januar 2009 Roma, Roma 2009, str. 82.
[5] Glej J. M- Petitclerc La pédagogie de Don Bosco en douze mots-clés, Éditions Don Bosco, Pariz 2012 in X. Thevenot (ur. ), Éduquer à la suite de Don Bosko, DDB/Cerf, Pariz 1996.
[6] G.B. Lemoyne, Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco, zv. 7, str. 503 [BiS zv.7, str. 351].
[7] Glej Á. Artime Fernández, “Signore, dammi di quest’acqua”. Coltiviamo l’arte di ascoltare e di accompagnare, in ACG 426 (2018), 3-32. [Á. Artime Fernández, »Gospod, daj mi te vode« Negujmo umetnost poslušanja in spremljanja, v GVS 426 (2018), 3-32)
Vaš komentar