Objavljamo zadnji del iz govora vrhovnega predstojnika salezijancev, ki ga je pripravil ob podelitvi častnega naziva iz pedagoških znanosti, na Univerzi v Palermu.
Aktualnost salezijanske pedagogike
Don Boskova pedagoška metoda, ki je igrala pomembno vlogo v zgodovini pedagogike, je tudi danes zelo aktualna.
c. Optimizem, zaupanje in veselje kot pot k sreči in življenjskemu smislu
Značilnost don Boskovega preventivnega sistema je tudi posredovanje dobrih pedagoških izkušenj lepote, resnice, dobrote in poštenosti. Mladostniki bi morali izžarevati zadovoljstvo, dobro duševno in telesno počutje. Veselje bi moralo prežemati vsa okolja in dejavnosti, tudi najzahtevnejše, kot je študij ali čas, posvečen molitvi in tišini. Za don Boska je bilo srčno veselje pogoj za vsako dejavnost. Prizadeval si je, da je bilo veselje vedno prisotno in k temu spodbujal tudi svoje salezijance. Nobena žrtev in napor se mu nista zdela prevelika za uresničitev njegove edine želje: da bi vas videl srečne tukaj na zemlji in v večnosti.[1] Tudi današnja salezijanska vzgoja je usmerjena k obzorju in občutku sreče. Don Bosko je bil prepričan, da sta veselje in sreča posledici prisrčnega pedagoškega odnosa med vzgojiteljem in gojencem. To pa zahteva empatijo, zavzetost in poslušanje. Mlad človek se mora počutiti kot dejaven načrtovalec in soustvarjalec svoje prihodnosti. Vzgojitelj mora v mladem človeku videti odraslega človeka, kakršen je poklican postati: takšna je bila don Boskova vizija mladih nekoč in je tudi danes.
Vzgojitelj mora biti v očeh gojenca zgleden in vreden zaupanja; vrednote, ki jih razglaša, mora tudi sam udejanjati v svojem vsakdanjem življenju, z veseljem, optimizmom in gotovostjo, da so spremembe možne. V veselju mladih, v sreči naših otrok je naše največje plačilo. Vsi smo lahko nosilci veselja, ki prevzame srce mladega človeka, ga poživi, očara in spremeni. Veselje dela čudeže! Če nekoga obravnavamo kot osebo, ga pridobimo! Izkazovati dobroto je glavni cilj pedagogike veselja. Radost je učinkovita terapija, ki lahko pozdravi tudi najhujše bolezni. Za don Boska je bilo veselje eden najpomembnejših vzgojnih elementov in življenjski slog. Še več, v don Boskovih domovih je bilo veselje »enajsta zapoved«,[2] kot piše don Caviglia.
d. Diverzifikacija pedagoške dejavnosti
Pustiti mladim, »da po mili volji skačejo, tekajo in kričijo«[3] je temeljnega pomena za poživitev njihovega dolgočasja. Papež Frančišek piše: »Mladi postopoma, ne da bi se tega zavedali, zaspijo, zapadejo v otopelost in omamo. Seveda je mnogim lažje in lagodneje imeti otopele, zbegane mlade, ki srečo zamenjujejo s kavčem, kot pa takšne, ki so budni, željni odziva na Božje sanje in hrepenenja srca.«[4]
Vzgoja postane izkušnja, tj. intenzivno in celostno doživeta resničnost in je najbolj neposreden način spoznavanja resničnosti, ki jo doživljamo, in se v njej oblikujemo. Pridobivanje izkušenj je proces združevanja različnih dinamizmov osebe: kognitivnih, čustvenih, operativnih, socialnih in motivacijskih sposobnosti, po katerem se s celotnim bitjem odločajo za pristno dobro. Na ta način se doseže in izrazi bivanjska sinteza preko sposobnosti človeške komunikacije in njene družbene razsežnosti medsebojnih odnosov in življenjskega okolja. Skozi izkušnje mlad človek spoznava življenjske globine, ob soočanju s svetom in drugimi pa svoje »notranje vesolje« in doseže osebno sintezo. Vsakodnevne izkušnje mu pomagajo pri iskanju smisla življenja. Takšno informirano in personalizirano spoznavanje mladim omogoča, da svoje izkušnje nenehno opisujejo v dialogu z najglobljimi pričakovanji in željami. Da pa bi bile te izkušnje smiselne, je potrebno razviti vzgojne metode, ki mlade oblikujejo v poštene državljane. Mladim lahko ponudimo kulturne, umetniške in športne alternative, ki plemenitijo njihov prosti čas in jih približujejo Bogu v okolju, bogatem s ponudbami in v družinskem vzdušju, ki ga mnogim primanjkuje. Raznolikost predlogov postane pedagogika življenja, umetnosti, glasbe, športa, veselja in praznovanja. V zadnjem času so bili dogodki in razmišljanja ob »sinodi o mladih« priložnost, da na salezijanski način ozavestimo prepletenost in kompleksnost različnih svetov mladih, obstoječih vzgojnih praks ter pedagoških, antropoloških, teoloških in salezijanskih kriterijev.[5]
e. Vzgojno okolje
Za nas salezijance je vzgojno okolje še naprej nadvse pomembno. Učinkovito vzgojno okolje mora vzbujati občutek človeške topline in osebnih odnosov, sprejetosti, veselja, spontanosti in zastonjskosti. Mladim mora pomagati pri iskanju smisla, varnosti, spremljanja, odgovornosti in dobre samopodobe. V tem ozračju veselja in spokojnosti moramo vsakega mladega človeka sprejemati s »širokim« očetovskim ali materinskim srcem in tako z njim vzpostaviti zaupen odnos, odnos med mladostnikom in vzgojiteljem, ki ga zaznamuje za celo življenje.
Varno in zdravo je okolje, s široko paleto odnosov, kjer se vsak počuti kot doma, ima svoje odgovornosti in svoje projekte. Kjer mladi lahko prevzamejo vodilno vlogo. To je »vzgojna ekologija«. Več sodobnih študij potrjuje, da so najboljši pogoji za razvoj vrednot v družinskem okolju in skupnosti.[6] Biti moramo pozorni na vse, kar se dogaja na dvoriščih, kjer resnično spoznamo svet mladih, v katerem se gibljemo.
Potrebujemo okolje, ki pravočasno vstopi v otrokovo življenje z uporabo ustreznih metodoloških in izkustvenih orodij. Le tako lahko preprečimo slaba dejanja, ki žal sobivajo z našo sposobnostjo za dobro.
Dobro vzgojno okolje ustvarja družinsko vzdušje, ki spodbuja zaupanje med vsemi udeleženci. Salezijanske ustanove so privilegirani kraji srčnosti in domačnosti med vzgojitelji in mladimi. V družinskem vzdušju vladajo soodgovornost, zavzetost vseh in veselje do izražanja v besedi, pesmi in glasbi. V njem se vsak počuti doma, od najmlajšega do najstarejšega. Družinsko vzdušje pa lahko obstaja le, če med vsemi vladata zaupanje in ljubezen. Glede ljubezni ni pomote: kdor želi biti ljubljen, mora tudi sam ljubiti. Ali po don Boskovih besedah: »Kdor se zaveda, da je ljubljen, ljubi, in kdor je ljubljen, doseže vse, zlasti od mladega človeka.«[7]
f. Pedagogika mogočega je optimistična in personalizirana ter verjame v mlade
Preventivni sistem je umetnost pozitivne vzgoje. Vzgojitelj verjame v mlade in jim zaupa. Značilnost vzgoje za življenje je, da mlade uči metod iskanja rešitev za vsakdanje težave.
Don Bosko se je zavedal raznolikosti procesov in ljudi, ki jih je imel pred seboj. Srečeval se je z raznolikostjo moralnih, verskih, kulturnih in družbenih ravni (Michele Magone, Francesco Besucco in Domenico Savio).[8] Ne more vsak doseči najvišjih ciljev, lahko pa doseže vsaj nekatere.
Preudaren vzgojitelj mora najprej postaviti cilje in temu prilagoditi vzgojne posege, ki upoštevajo sposobnosti njegovih gojencev. Njegovi programi morajo biti postopni, njegove metode pa prilagodljive. Pri načrtovanju rasti posameznikov mora biti prožen in realističen. Uporaba ali vsiljevanje istega modela vsem je neučinkovito. Verjeti mora, da lahko z vsakim mladim človekom doseže nek cilj. Verjeti mora v spremembe, ki jih omogoča polaganje zaupanja v mlade in upoštevanje ustreznih časovnih terminov, ki ustrezajo možnostim, značilnostim, omejitvam in procesom vsakega posameznika. To pomeni prilagajanje vzgojnih metod posameznikom. Vzgojitelj ne sme pozabiti, »da je v vsakem fantu, pa naj bo še tako težaven, je kako mesto odprto za dobro. Glavna naloga vzgojitelja, je da to mesto najde, udari na to struno srca in doseže svoj cilj.«[9]
g. Vzgoja odgovornih, neodvisnih in celovito razvitih »dejavnih državljanov« in evangeljska »vesela novica«
Biti enakopravni državljani pomeni uživati enake pravice kot vsi druge člane iste družbe. Da bi znali graditi boljši svet, se moramo izobraževati za odgovorno državljanstvo in predano solidarnostno delovanje z ohranjevanjem splošne vizije. Ta stališča so osnova za gradnjo tega, kar pripada vsem v enakosti in pravičnosti. Preventivni sistem namreč ne teži le k spodbujanju tekmovalnosti, temveč predvsem k izmenjavi vrednot. Te niso kvantitativne, ampak kvalitativne, zato se bistvo in pomen kažeta v uresničevanju.
Evangeljska vesela novica in odgovorno državljanstvo gresta z roko v rok. »Vzgojitelj po don Boskovem srcu si prizadeva v mladih prebuditi in poglobiti odprtost za versko razsežnost življenja, razviti sposobnost odkrivanja znamenj Božje navzočnosti in delovanja v vsakdanji stvarnosti, izražati prepričanje o globoki skladnosti med vero in človeškimi vrednotami solidarnosti, svobode, resnice, pravičnosti, miru«.[10]
Mlade usposabljamo za življenje v plurani družbi, da bodo lahko sodelovali v prizadevanjih za pravičnost in mir z vedno večjo odgovornostjo, se kritično soočali z relevantnimi merili družbenopolitičnega delovanja, se odločali za dobro in spoštovali celovito ekologije. Naučiti jih moramo družbene odgovornosti, da bodo zagovarjali najšibkejše, človekove pravice, pravično delitev bogastva, izobraževanje za vse, v neskončnem procesu, ki ga podpirajo in spremljajo humanistični elementi sodobnega življenja. Razviti moramo njihov kritičen čut in pravico-dolžnost sodelovanja v generaciji, ki vedno težje prehaja od sebe k drugim. Vse to lahko dosežemo s preudarnim vzgojnim delom.
h. Socialna in čustveni vzgoja
Drug pomemben vidik danes je socialno-čustvena vzgoja za odnose, ki vedno daje prednost preprečevanju nelagodja s pozitivnim pristopom, spodbujanjem dobrote in ustvarjanjem ozračja zaupanja in svobode.
Čustvenost je temeljna človeška lastnost. Njen razvoj se prepleta s kognitivnim in socialnim razvojem vsakega mladega človeka. Na tečajih socialno-čustvene vzgoje spoznavamo različne modalitete odnosov in tudi neznane vidike svoje osebnosti. Ponujajo priložnost za razmislek o sebi, o odnosih z drugimi in za razvijanje socialnih veščin.
Mladi se naučijo prepoznavati in izražati čustva, jih obvladovati ter tako preprečevati ali reševati konflikte. Lahko bi rekli, da gre tu za ljubeznivost v akciji: do sebe in drugih.
Božja preventivna ljubezen se kaže v človeški ljubezni kot darovanju samega sebe na vedno nove načine v vsaki generaciji. Celovita vzgoja kot »stvar srca« mladim posreduje veščine in spretnosti, ki jim omogočajo spoprijemanje z življenjskimi problemi, boljše spoznavanje samega sebe ter interakcije z drugimi.
i. Razumna in uravnotežena sinteza med vero in razumom, ki osmišlja življenje
Mnogi mladi si o Bogu ustvarijo zgrešeno predstavo, ki jih oddalji od pravega Boga kot vira veselja in sreče. To je pogosto posledica posredovanih prepovedi in pravil, ki jim Boga prikazujejo kot strogega sodnika in ne omogočajo globokega srečanja z Jezusom. Zato so potrebni oznanila in doživetja vesele novice na čustveni in odnosni ravni. Šele nato jim lahko, na osnovi vzgojnih in pastoralnih vidikov predložimo načine osebnega spoznavanja »razlogov za našo vere«. Don Bosko je spoštoval te izhodiščne razmere tudi z vidika vere in jih prilagajal sposobnosti posameznikov. Glede tega sta nam lahko za zgled Michele Magone in Domenico Savio, ki sta imela isti cilj, a vsak svojo pot do njega.
To ponazarja tudi Jezusovo srečanje z mladeničem, ki poudarja evangeljsko pedagogiko. Mladenič, ki ga Gospod sočutno pogleda v oči, se počuti izzvanega. Kot salezijancem nam Jezus daje potrebno moč za opravljanje našega poslanstva spremljanja drugih na njihovi poti. Kot beremo v poročilu o učencih v Emavsu, to pomeni spodbujati tisti srčni ogenj, ki vzplamti v uravnoteženem razmerju med vero, razumom in življenjskim smislom. S tega vidika lahko preventivni sistem razumemo »kot predlog za krščansko življenje (salezijanska mladinska duhovnost) in kot uporabna pedagoška metodologija«.[11]
Skupno iskanje poti z mladimi, da bi se lahko odgovorno odločali, nam lajša tudi vzgojna metodologija, ki povečuje potencial prostovoljnega dela v rasti mlade osebe.[12]
Sklenil bi z ugotovitvijo, da mnogi mladi spričo globalizacije in sekularizacije ponovno odkrivajo Boga in cenijo duhovnost. To pa utrjuje našo zavest o pomembnosti spremljanja na poti vere. Izzivi, ki so prisotni v večkulturnih in večverskih družbah, so hkrati priložnost za medsebojno obogatitev in bratsko občestvo v odnosu do različnosti drugih.
Zaključek: v luči omenjenih desetih značilnosti lahko potrdimo, da je cilj sodobne salezijanska pedagogike mlade duhovno obogatiti in jih pripraviti za življenje.
Mar ni prav to prvenstvena naloga in izziv vsake vzgoje, ki je ni mogoče skrčiti na golo poučevanje?
Ángel Fernández Artime, SDB
[1] J. BOSKO, Pismo salezijanski skupnosti oratorija, 377.
[2] A. Cavigliail Il “Magone Michele”. Una classica esperienza educativa, Don Boskova prva knjiga. »Magone Michele«, SEI, Torino 1965, str. 149.
[3] J. Bosko, Preventivni sistem, str. 261.
[4] Frančišek, Nagovor svetega očeta na Campus Misericordiae (SDM Krakov, sobota, 30. julija 2016) v bit.ly/francesco-gmg-krakow-veglia.
[5] Glej P. RUFFINATTO- M. VOJTÁŠ (ur.) Giovani e scelte di vita, Prospettive educative. Atti del Congresso Internazionale Roma, 20-23 settembre 2018 LAS, Rim 2019.
[6] Glej D. Grządziel, L’educazione del carattere e l’educazione salesiana alla cittadinanza, in »Salesianum« 77 (2015) 92-126.
[7] J. BOSKO, Pismo salezijanski skupnosti oratorija, str. 385.
[8] Glej J. Bosko, Vite di giovani. Le biografie di Domenico Savio, Michele Magone e Francesco Besucco. Saggio introduttivo e note storiche, LAS, Rim 2012.
[9] G.B. Lemoyne, Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco, vol. 5, str. 367.
[10] P. Chávez Villanueva, La Missione Salesiana e i diritti umani [Salezijansko poslanstvo in človekove pravice], 81.
[11] Dikasterij za mladinsko pastoralo, Salezijanska mladinska pastorala. Temeljni referenčni okvir, Editrice SDB, Rim, 2014, str. 85.
[12] DIKASTERIJ ZA MLADINSKO PASTORALO IN MISIJONE Prostovoljstvo v salezijanskem misijonu. Priročnik in smernice, Editrice SDB, Rim, 2008.
Vaš komentar