Salezijanska pedagogika med aktualnostjo in prihodnostjo (2. del)

Nadaljujemo z objavo govora vrhovnega predstojnika salezijancev, ki ga je pripravil ob podelitvi častnega naziva iz pedagoških znanosti, na Univerzi v Palermu.

Razum, vera in ljubeznivost

V svoji knjižici z naslovom Preventivni sistem v vzgoji mladih, ki jo je napisal in prvič objavil avgusta leta 1877, don Bosko opredeli temelje oziroma stebre njegove vzgojne dejavnosti. V njej pravi: »Ves sistem sloni na razumu, veri in ljubeznivosti.«[1]

Razum v skladu s pristnim krščanskim humanizmom poudarja pomen človekovega dostojanstva, vesti, narave, kulture, dela in družbenega življenja. Gre za spekter vrednot, ki so nepogrešljive za človekovo družinsko, javno in politično življenje. Don Boskova vzgojno-izobraževalna dejavnost temelji na antropološki viziji človeka kot razumnega bitja, ki je sposobno razmišljati, spoznavati in kritično analizirati resničnost, pa tudi sanjati, uporabljati domišljijo, ustvarjati in iskati motivacije za smiselno življenje.

Vera. Ta steber pričuje o tem, je don Boskov končni cilj vzgojnega dela z mladimi njihovo odrešenje. To potrjuje tudi njegovo geslo, na Gospoda naslovljeno geslo Da Mihi animas. »Navpična« vsepresežnost, ki motivira vse njegovo vzgojno delovanje, je povezana s krščansko držo sprejemanja, vzgoje, poučevanja in usmerjanja mladih, ki so v težavah. Zaradi religioznega čuta in hrepenenja po vsepresežnem, vsak človek išče končni smisel svojega življenja, ki je Bog. V tem iskanju preseže samega sebe v Bogu.

Don Bosko z antropološkega vidika dojema človeka kot »srce«, ki je sposobno ljubiti in ljubezen sprejemati, se razdajati in služiti drugim ter živeti z njimi v solidarnosti, bratstvu, dobrodelnosti in življenjskem veselju. Tako presega čisti racionalizem ali spiritualizem. Svoje vzgojno delovanje utemeljuje in osredinja na spoznanju, da je mlad človek, takšen kot je, sposoben razvijati svoje darove in sposobnosti ter se tako človeško uresničiti.[2]

Ljubeznivost je nepogrešljiva lastnost vzgojitelja, ki mora pri uresničevanju svojega vzgojnega poslanstva biti vedno navzoč in popolnoma predan svojim gojencem, pripravljen tudi na žrtve.

Tudi današnji mladi potrebujejo vzgojni pristop, ki upošteva njihove potrebe po samostojnosti, sodelovanju, pristnosti in odgovornosti. Tak pristop, ki mladega človeka obravnava kot subjekt in ne objekt, mu omogoča, da postane sooblikovalec lastne rasti in usode. Le tako bo lahko v nenehno se spreminjajočem, pluralnem, negotovem in zapletenem svetu, našel pravi pomen svojega življenja in vzdrževal ustvarjalni odnos z Bogom kot tvorcem njegove zgodovine.

Zato sta v sodobni razdrobljeni in razdvojeni družbi verska vzgoja in krščansko uvajanje mladih nepogrešljiva, ker jih po oznanilu Božje besede vodita k osebnemu srečanju s Kristusom kot Dobrim Pastirja, ki rešuje, osvobaja, preobraža in osmišlja življenje mladostnikov. Takšno vzgojo pa omogoča samo sklenitev »vzgojnega dogovora«, ki temelji na medsebojnem zaupanju in »ljubeznivosti«. Pod tem izrazom razumemo dejavno navzočnost vzgojitelja v življenju mladostnika. Ta navzočnost kot del vzgojiteljevega poklica zahteva od njega predanost in trud ter prilagajanje svojih obveznosti potrebam gojenca. Le tako lahko z njim vzpostavi pristen in vzgojno učinkovit odnos. Vzgojiteljevo ljubeznivo spremljanje gojenca za don Boska pomeni tudi vodenje z lastnim zgledom, preseganje vnaprej načrtovanih pedagoških shem in prilagajanje gojenčevim potrebam.

Pomen vzgojiteljeve navzočnosti v vzgojnem procesu

Najboljši način za dosego vzgojnih ciljev je, da vzgojitelj z mladim deli njihove radosti, stiske, razočaranja in upanje z »asistenco«.  Jim je na voljo, kadar koli potrebujejo njegovo pomoč. Tako spremljanje mladih lahko imenujemo »zakrament navzočnosti«. Ta vzajemnost se v vzgojnem procesu razodeva kot domačnost, spontanost, zaupanje in naklonjenost, ki se porajajo med neformalnim druženjem v igri, športnih, umetniških, dramskih, glasbenih in drugih dejavnostih.

Biti vedno z mladimi, odpravlja občutek brezimnosti in množičnosti. Vzgojitelj ceni vsakega posebej, mu velikodušno izkazuje pozornost in potreben čas za dialog, krepi zaupanje in rast. Vzgojiteljevo upoštevanje svojstvenega izražanja vsakega gojenca poraja v njih nalezljivo veselje. To predpostavlja empatijo, spoštovanje, pozornost in nesebična ljubezen, ki so pravo nasprotje hladnih, mehanskih in povsem funkcionalnih odnosov, ki nimajo nič skupnega s pristnim prijateljstvom in dialogom.

»Preventivni sistem« je umetnost pozitivne vzgoje, pri kateri vzgojitelj verjame v mlade in jim zaupa. »Ceni to, kar je všeč mladim«, jih spremlja in je razumevajoč do njihovih pomanjkljivosti. Tako ustvarja »vzgojno okolje«, ki je odprto za živahno delovanje vsakega posameznika. Don Bosko v občudovanja vrednem končnem povzetku izraža upanje, da bo vzgojitelj premagal brezoblično sivino mladih in postal posrednik, znamenje in nosilec Božje ljubezni.[3]

»Dobri kristjani in pošteni državljani«

Don Boskov cilj je bil vzgajati »poštene državljane in dobre kristjane«. Gre za »teoretično-praktično vizijo vzgojnih ciljev«,[4] ki je danes enako aktualna kot v don Boskovem času. Takšna vzgoja »preprečuje zlo z zaupanjem v dobro, ki je v srcu vsakega mladega človeka, razvija svoje potenciale z vztrajnostjo in potrpežljivostjo in gradi osebno identiteto vsakega posameznika. Taka vzgoja oblikuje solidarne ljudi, dejavne in odgovorne državljane, odprte za življenjske in verske vrednote, sposobne živeti smiselno, veselo, odgovorno in kompetentno. […] Don Bosko je zasnoval in izvajal lastno vzgojno delo za doseganje starih in novih ciljev, saj je mlade vodil k temu, da bi sprejeli in v sebi oblikovali zvestobo večni krščanski novosti in sposobnost, da se vključijo v družbo, osvobojeno najtežjih omejitev ancien régime, usmerjeno v nova spoznanja.«[5]

V naši družbi, ki sledi neštetim življenjskim zgledom s »tekočimi« oziroma »utekočinjenimi« vrednotami, mora salezijanska vzgoja ohraniti svoj vzgojni pristop s krščansko antropologijo in teologijo. Le tako bo lahko vzgojila državljane, ki se zavedajo svoje družbene, poklicne in politične odgovornosti, si prizadevajo za pravičnost, skupno dobro, mir in trajnostno ekologijo, ter so občutljivi za potrebe na rob odrinjenih in pomoči potrebnih – takrat in tam, kjer se v življenju znajdejo. Le tako bodo lahko »dobri kristjani in pošteni državljani«.


[1] J. Bosko, Preventivni sistem, 249.

[2] Glej M. Peresson, Educar con el corazón de Don Bosko, Librería Salesiana, Bogotá 2010, str. 379-380.

[3] Glej Konstitucije družbe svetega Frančiška Saleškega, čl. 2.

[4] P. Braido, Prevenire non reprimere. Il sistema educativo di Don Bosco LAS, Rim, 1999, str. 229.

[5] L. Ricchiardi, »Honrados ciudadanos y buenos cristianos«: Dimensión política de la pedagogía de Don Bosco, in Congreso Nacional de Pedagogía de Don Bosco: reflexiones, experiencias y desafíos, Abya-Yala, Quito, 2013, str. 218.

Vaš komentar

Za objavo komentarja se morate prijaviti.