Salezijanska pedagogika med aktualnostjo in prihodnostjo (1. del)

Salezijanska pedagogika je danes pedagogika, ki pripravlja in bogati za življenje, in želi biti povsod.” To je izjavil don Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik salezijancev, v svojem predavanju z naslovom “Salezijanska pedagogika med aktualnostjo in prihodnostjo”, ki ga je pripravil ob podelitvi častnega naziva iz pedagoških znanosti, ki ga je prejel na Univerzi v Palermu v četrtek, 13. oktobra letos.

V nekaj nadaljevanjih bomo objavili celoten govor.

Najprej bi se vam rad zahvalil, ker ste mi omogočili, da lahko v tem kulturno-raziskovalnem prostoru predstavim svoje kratko razmišljanje o salezijanski pedagogiki, ki jo je pred več kot poldrugim stoletjem začel razvijati don Bosko. Gre za razmišljanje o pedagoških procesih, teoriji, praksi in nadaljevanju salezijanske vzgoje in življenjskega usposabljanja mladih. Salezijanska pedagogika si že od samega začetka prizadeva v mladih razviti duhovne vrednote, intelektualne in druge sposobnosti, ki izvirajo iz naučenega in doživetega.

Moj namen je kratko orisati začetek in razvoj salezijanske pedagogike, ki je luč sveta zagledala v devetnajstem stoletju, se postopoma razširila po vsem svetu in jo trenutno izvajamo za mlade v 134 državah. Lahko rečemo, da je danes aktualnejša kot kdaj prej.

Salezijanska pedagogika se je rodila v času socialne krize

Da bi lahko polno razumeli in cenili vzgojiteljsko vlogo don Boska ter pomen pedagoškega dela salezijanske družbe, se moramo ozreti na zapleten zgodovinski, politični, gospodarski, kulturni in cerkveni kontekst devetnajstega stoletja, v katerem je nastala.

Stoletje, v katerem je don Bosko (1815-1888) živel, stoletje »preventivne vzgoje«, so zaznamovale revolucije, pomembni izumi in odkritja pa tudi velike pedagoške osebnosti, ki so razširile obzorje vzgoje in izobraževanja z uvedbo novih vzgojnih metod in vsebin.

V tedanjem Turinu je – poleg prizadevanja Ferranteja Aportija za odprtje otroških vrtcev, preventivno-vzgojnih predlogov Antonia Rosminija, izobraževalnega programa lasalcev in barnabitov – tudi don Bosko kot duhovnik in vzgojitelj iskal najboljši način za krščansko vzgojo in izobraževanje mladih. Začenši z oratorijem v Valdoccu (1846) je razvil pedagogiko in duhovnost, s katerima je želel mladim pomagati, da bi postali »dobri kristjani in pošteni državljani«.

Turin so takrat zaznamovali zgodnji začetki industrijske revolucije in priliv kmečkega prebivalstva s podeželja pa tudi sirotišnice, polne zapuščenih in sebi prepuščenih otrok. Med njimi se je zaradi občutka notranje praznine in odrinjenosti od vsega, kar omogoča osebnostni razvoj in uresničitev, razraščalo nasilje  ter izogibanje družbeni odgovornosti  in dolžnostim.

Don Bosko je med sprehodi po turinskih ulicah ugotavljal, da mladi potrebujejo prijatelja, vodnika, očeta in učitelja, ki jim bo vlival upanje na svetlejšo prihodnost ter jih varoval pred prestopništvom. Med bivanjem v cerkvenem konviktu je pod vodstvom don Giuseppeja Cafassa (1811-1860) don Bosko pogosto obiskoval dečke v jetnišnici »Generala«. Tam se je na lastne oči prepričal o globoki potrebi po »preventivni« pedagogiki, ki bi dečke obvarovala pred mladoletniškimi zapori, kjer so prevladovale represivne prevzgojne metode.[1]

V tistem času globokih družbenih preobrazb je bil don Bosko priča porastu prestopništva med izgubljenimi dečki, ki so bili brez izobrazbe in duhovne podpore. Ponudil jim je svoje vodstvo, da bi jim razširil duhovna obzorja in jim vlil upanje na svetlejšo prihodnost.

Vse se je začelo 8. decembra 1841 v cerkvi svetega Frančiška Asiškega s preprostim in toplim nagovorom dečka po imenu Bartolomeo Garelli: »Prijateljček, kako ti je ime?« Z enako očetovsko toplino in skrbjo se je nato začel zavzemati za druge dečke, ki so zapuščeni tavali po ulicah brez staršev in doma, kjer bi lahko odraščali v ozračju zaupanja in se pripravljali na življenje.

Don Boskov briljantni vpogled v svet mladih, ki jih je opazoval v predmestju Turina, je še kako potreben tudi danes. Čutil je, da lahko z ustrezno vzgojo, toplim pristopom, vero in ljubeznivostjo spremeni dečke iz »volkov« v »jagnjeta« in iz »beračev« v »svetnike«.

Salezijanska pedagogika se je spontano razvila v odnosu med don Boskom in njegovimi dečki prav v Oratoriju, kjer so se počutili sprejete ob igri in druženju z vrstniki. Lahko rečemo, da se je njegov izvirni vzgojni sistem razvil na osnovi osebnih izkušenj in pri delu z dečki. »Preventivni sistem je predvsem sad don Boskovih izkušenj pri delu z njegovimi dečki«.[2] Don Bosko je na oratoriju vsakega od njih spodbujal k iskanju resnice s svojim zgledom, dobroto in svojo vero v Boga.

Preventiva namesto represije: »Vzgoja je stvar srca«[3]

Don Bosko je bil prepričan o preventivni vrednosti vzgoje v družbi. Zavedal se, da je preventiva merilo, ki prežema vzgojni odnos. Kot temeljno načelo svoje izkušnje z mladimi poudarja izvirni projekt svojega delovanja: pedagoško in vzgojno delovanje, kjer verski pouk dopolnjujejo in podpirajo različne pobude na področju rekreacije (igre na dvorišču, telovadba, sprehodi), kulture (dramska igra, igranje v orkestru, petje, branje dobrih knjig), dobrodelnosti (pomoč revnim), sociale (usposabljanje za delo, pobude za medsebojno pomoč). Vse to pa »skupaj z Marijo in Jezusom«, kot mu je bilo razodeto v sanjah pri devetih letih.

O svojem sistemu je zapisal: »Dva sistema sta bila vedno v navadi pri vzgoji mladine: preventivni in represivni. Represivni sistem obstaja v tem, da se podrejenim razloži zakon, potem se jih nadzoruje, da se odkrijejo prestopki, in se naloži, če je treba, zaslužena kazen. Drugačen, rekel bi nasproten pa je preventivni sistem. Ta obstaja v tem, da se objavijo predpisi in pravila in se nadzorujejo tako, da imajo gojenci vedno nad seboj budno oko ravnatelja ali asistentov, ki jim kot ljubeči očetje govorijo, jih v vsakem dogajanju vodijo, jim svetujejo in jih prijazno popravljajo, kar pomeni isto kot onemogočiti gojencem pomanjkljivosti. Ta sistem sloni ves na razumu, veri in ljubeznivosti, zato izključuje vsako nasilno kazen in se skuša ogibati celo majhnih kazni.«[4]

Med don Boskovim vzgojnim delom z mladimi se je izoblikoval sistem prepričanj, ki so se nato razvijala v vzgojni praksi. Salezijanska pedagogika – bolj kot na dobro izdelanem »teoretičnem sistemu« – temelji na izkušnjah delovanja in navzočnosti med mladimi. Pri vzgoji se trudi ustvariti »družinsko  ozračje« s prisrčnimi odnosi in mladim ponuditi bogato paleto glasbenih, dramskih, športnih dejavnosti. Namen takšne vzgoje ni le posredovati mladim formalne izobraževalne vsebine in spretnosti, ampak se dotakniti tudi njihovega srca.

Tudi papež Frančišek opozarja, da je pri vzgoji in izobraževanju treba povezati »glavo, srce in roke«[5] ter vzpostaviti kakovostni osebni odnos med odraslim in mladim, od osebe do osebe, od srca k srcu. V središču papeževe vizije, ki se sklicuje na apostola Pavla (1 Kor 13, 4-7), je pastoralna ljubezen vzgojitelja, s katero si prizadeva mladega človeka, ne glede na njegovo stanje, pripeljati k polni človeškosti, ki se je razodela v Kristusu, in mu tako omogočiti, da zaživi kot pošten državljan, kot Božji otrok. »Ni dovolj, da imamo fante radi. Fantje naj tudi sami bodo prepričani, da so ljubljeni.«[6] »V vsakem fantu, pa naj bo še tako težaven, je kako mesto odprto za dobro. Glavna naloga vzgojitelja, je da to mesto najde, udari na to struno srca in doseže svoj cilj.«[7]

Don Bosko je bil »umetnik vzgojnega odnosa«, umetnosti vzgoje. Vzgoja je zelo pomembna odnosna dobrina, izhodišče in pogoj vsake razvojne stopnje. Po zaslugi svoje komunikativnosti, srčnosti in kreposti je znal prepoznati vzgojne potrebe vsakega mladega človeka in se jim prilagajati.

Don Bosko je imel posebno karizmo za delo z mladimi. Nedvomno je bilo v njej marsikaj prirojenega. V njih je prepoznal svoje življenjsko poslanstvo in smisel svojega življenja. Mlade je imel iskreno rad in jim želel, kot je sam dejal, »časno in večno srečo«. V že citiranem Pismu iz Rima (1884), ob koncu svojega življenjskega dela, ki je prava mojstrovina salezijanske praktične pedagogike, je povzel globoka spoznanja takole: Domačnost ustvarja naklonjenost, ta pa zaupanje, z izkazovanjem ljubezni, ki se  dá ljubiti.[8] Don Rui in svojim salezijancem pa je dejal: »Prizadevaj si za to, da bi te mladi imeli radi, ne pa se te bali.«[9] S tem je povzel bistvo in duha salezijanskega vzgojno-izobraževalnega in pastoralnega dela za mlade.


[1] Don Bosko v svojih spominih na oratorij piše: »Ko sem videl množico zdravih, krepkih in nadobudnih dečkov med dvanajstim in osemnajstim letom, ki so razjedeni od uši postavali brez dela ter zadostne duhovne in snovne hrane, sem se zgrozil. Ti nesrečneži so bili poosebljena sramota njihove domovine, družin in samega sebe. Zato nisem bil preveč presenečen ali začuden, ko sem izvedel, da so mnoge od njih, kljub trdni želji po poboljšanju, že nekaj dni po odpustitvi iz kaznilnice spet pripeljali nazaj. Takrat sem spoznal, da se vedno znova vračajo na stranpoti zato, ker so bili prepuščeni sami sebi. Razmišljal sem: ‘Če bi ti dečki imeli zunaj kakega prijatelja, ki bi zanje skrbel, jim pomagal in jih ob praznikih poučeval o veri, bi jih to obvarovalo pred propadom ali pa bi se jih vsaj manj vrnilo v zapor.’ To misel sem izrazil don Cafassu in v luči njegovih nasvetov začel iskati način za njeno uresničitev, njene sadove pa prepustil Gospodovi milosti, brez katere so vsi človeški napori zaman.« Glej J. Bosko, Spomini na Oratorij, v ISTITUTO STORICO SALESIANO, Fonti salesiane 1: Don Bosco e la sua opera [Don Bosko in njegovo delo]. Raccolta antologica, LAS, Roma 2014, 1234-1235.

[2] J. Vecchi, I guardiani dei sogni con il dito sul mouse. Educatori nell’era informatica [Varuhi sanj s prstom na miški: vzgojitelji v dobi informatike], Elle Di Ci, Leumann (TO) 1999, str. 153.

[3] J. Bosko, Okrožnica z dne 29. januarja 1883, v P. Braido (ur. ), Don Bosco educatore. Scritti e testimonianze, LAS, Roma 1997, str. 332, LAS, Rim 1997, str. 332. Navedeni odlomek je sklepni del okrožnice, ki je bila napisana že leta 1883, a takrat ni bila poslana salezijanskim hišam. Izdana je bila šele 1935; z vsebino so se strinjali številni pedagogi.

[4] J. BOSKO, Preventivni sistem v vzgoji mladih, v P. Braido, n.d., str. 248-249.

[5] Frančišek, Kristus živi, posinodalna apostolska spodbuda, št. 222.

[6] J. Bosko, Pismo salezijanski skupnosti oratorija Turin-Valdocco, v P. Braido, Don Bosco educatore, str. 381.

[7] G. B. Lemoyne, Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco, S. Benigno Canavese, Scuola tipografica e libraria salesiana, 1905, vol. 5, str. 367. [BiS zv. V, str. 225].

[8] Konstitucije družbe svetega Frančiška Saleškega, založba SDB, Rim 1984, čl. 20.

[9] J. Bosko, Ricordi confidenziali ai direttori, v P. Braido, Don Bosco educatore, str. 179.

Vaš komentar

Za objavo komentarja se morate prijaviti.