Duhovnik Luigi Maria Epicoco iz Ogleja, profesor filozofije na Lateranski univerzi in na ISSR »Fides et Ratio« v Ogleju, kjer je tudi dekan, se posveča izobraževanju in krščanski duhovnosti. Epicoco je cenjen avtor knjig in bibličnih komentarjev. V knjigi Nekdo, po komer se lahko zgledujemo, objavlja duhovne vaje, ki jih je vodil za številno skupino duhovnikov v svetišču Divino Amore.

Dobro ali slabo, ljudje še vedno iščejo nekoga, na katerega se lahko obrnejo po pomoč, življenjsko usmeritev ali nasvet, ki ga podpira dosledno in zanesljivo življenje. Duhovnik je eden takih, zato se mora soočiti s svojo izkušnjo, identiteto in poslanstvom.

Avtor o pričevanju govori le v uvodu in na zadnji strani. Njegova pot je takšna, da od krsta naprej vabi duhovnika – in ne le njega – k ponovnemu pogledu nase ter sprejemanju sebe takšnega, kakršen je: ljubljenega od Kristusa. Epicoco predvsem predlaga spremembo perspektive, torej, da nase gledamo iz Kristusove perspektive, iz perspektive Božje besede. Skušnjava ni v tem, da nimaš skušnjav, ampak v tem, da želiš odgovoriti po svoje, brez pomoči Jezusa in Božje besede. Ustvarjaš si svoje idole.

Ni se treba bati svoje šibkosti. Bog že od nekdaj izbira in oblikuje svoje priče med zavrženimi in ne med tistimi, ki imajo talente (Mojzes, David, Jeremija, Gideon itd.). Poklic je usmiljenje, ki ga Bog namenja tistim, ki jih pokliče v službo. Gospod kliče skozi šibkost ljudi, zato je dobro gledati nase z mirnostjo, sprejeti šibkost križa in izbrati tisto, kar ni bilo izbrano.

Avtor vedno uporablja fraze, ki predlagajo mirnost, radost, zaupanje, spravo s svojo preteklostjo, usmiljenje do sebe in do drugih. Pomembno je, da z radostjo darujemo, da smo usmiljeni, skupaj s predlaganjem resnice evangelija, ki je hrbtenica življenja, ki želi biti resnično uresničeno. Resnica Jezusa predlaga, da stvari vidimo drugače, božansko, in ponuja besedo resnice, združeno z usmiljenjem in milostjo.

Da bi spremljanje ljudi, kar je zelo občutljiva naloga, potekalo ustrezno, Epicoco opozarja, da je psihološki načrt drugačen od duhovnega. Poslušanje je najpomembnejši del spremljanja, saj iz ljudi izvabimo tisto, kar že zamegljeno slutijo kot najboljše za svojo pot. Duhovnik mora vedeti, da je le prijatelj Ženina in da mora ljudi, ki se zatečejo k njemu po pomoč, usmeriti k Ženinu.

S skromnostjo moramo priznati, da vsi potrebujemo odnose in da je težko, če ne nemogoče, rešiti se sami. Jezus je imel drage prijatelje, katerim se je lahko zaupal in na katere se je lahko opiral, da je sprejel velikodušno darilo svojega življenja. Tudi duhovniki morajo gojiti lepa in zdrava prijateljstva, tako z duhovniki kot z laiki, da ohranijo zdravo čustveno, človeško in duhovno ravnovesje.

Za duhovnost duhovnikov, ki dajejo pričevanje, je zelo pomembna zvestoba vsakdanjiku. Zvestoba vsakdanjiku, ki ga sestavljajo molitev brevirja, praznovanje evharistije, zakrament sprave in poslušanje ljudi, omogoča premagovanje strahu pred sedanjostjo in prihodnostjo.

Marijine besede »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« in sanje, ki jih spremlja Jožefova značilna konkretnost, so v tem smislu v veliko pomoč. Brez moči Duha pa ne moremo nikamor. Duh, ki ga je Marija prosila tudi na binkošti, privede učence iz vežice in jih odpre za poslanstvo.

Duhovnik mora stremeti k svetosti, ne k povprečnosti. Lastno spreobrnjenje in svetost rešujeta svet. Svetost je vedno znotraj Cerkve, tudi kadar ta povzroča trpljenje. Treba je priznati in sprejeti svojo krhkost, spremljati in se pustiti spremljati, z neizmernim usmiljenjem in sočutjem gledati na življenje ljudi, ki duhovniku odpirajo svoje srce.

Možno je živeti radost, da smo prijatelji Ženina, duhovniki – in ne le to – priče sreče, ki jo daje evangelij, ki ga živimo. To je sporočilo avtorja knjige, ki jo je papež Frančišek podaril vsem članom rimske kurije ob božiču.

Knjiga je zanimiva, napisana z razorožujočo preprostostjo in v živahnem, privlačnem slogu. Besedilo zahteva mirno soočenje s samim seboj, da se lahko okrepimo na veseli poti duhovnikov, prič in prijateljev Ženina.