Virtualna resničnost in "imerzija", nov način komuniciranja
Eksplozija družabnih omrežij in iger je ljudi popeljala v novo dimenzijo komunikacije, ki jo lahko opredelimo kot virtualno potopitev v omrežje. Naše razmerje je zdaj v interakciji z našimi čutili (sluh, dotik, vid): res je, da nam tako naše telo kot naše čustvene in kognitivne zmožnosti omogočajo vstop v digitalni svet. Tako lahko na primer takoj delimo novice in fotografije. Prek družabnih omrežij dosežemo, da dogodek v kraju X postane dogodek za osebo v kraju Y. Kar fotografiramo in delimo, postane izkušnja za druge. Živimo v dobi tako imenovane imerzije (potopitev – angl. immersion).
Dodal bi še, da je “imerzija” tehnični izraz, ki ga uporablja virtualna resničnost (Biocca F. 1993) in ga ni mogoče omejiti le na naš stik z digitalnim. Pomembno je, da razširimo pogled na pojem “potopitve”. Ko na primer kuhamo hrano v kuhinji, smo na neki način “potopljeni” v ta prostor, čutila nas prevzamejo in vstopijo v odnos z izkušnjo, ki jo imamo pri kuhanju: vonj hrane, okus hrane. Ko v prostoru poslušamo glasbo, se na neki način potopimo vase. Torej so vsa naša čutila tista, ki nam omogočajo, da se potopimo v vse resničnosti življenja. Če gremo v nakupovalni center ali se udeležimo verskega praznovanja, je to izkušnja imerzije.
Digitalno komuniciranje in mreženje v svetu kibernetskega prostora sta v bistvu potopitvena izkušnja. Omogoča nam komunikacijo zunaj geografske lokacije, na kateri se nahajamo, in zato če pomislimo na komunikacijo prek radia, televizije ali interneta, nam tudi ti omogočajo komunikacijo prek tega novega kanala.
Ko gledamo film, nas podobe prenesejo v zgodovinsko resničnost, v njen virtualni kontekst, s katerim sodelujemo na čustveni ravni, saj smo čustveni, jokamo in se prepustimo zgodbi. Kako se lahko vse to zgodi, če to, kar gledam pred seboj, predstavljajo le podobe in zvoki? Kateri je tisti psihološki pojav, ki se pojavi, ko podobe in zvoki ljudi globoko pritegnejo, zaradi česar podoživijo, poustvarijo, ponovno odigrajo filmski scenarij, ki postane zanje resnična izkušnja?
Kako združiti uporabo tega koncepta imerzivne komunikacije z Don Boskom in vzgojnim okoljem v Valdoccu?
Ta koncept imerzivne komunikacije bi zdaj rad primerjal z določenimi sanjami Janeza Boska. Moj namen je slediti temu zgledu le na ravni psihodinamike komunikacije, in sicer tako, da posebej vstopim v dinamiko sanj.
V znamenitih sanjah, ki jih je don Bosko imel pri devetih letih, smo že od prve vrstice pripovedi potopljeni v drugo resničnost: »Sanjal sem, da sem blizu doma, na prostranem dvorišču. Na njem se je igrala velika množica otrok. Nekateri so se smejali, drugi so se igrali, kar nekaj pa jih je preklinjalo. Ko sem slišal te grde besede, sem takoj skočil mednje in jih skušal utišati z besedami in s pestmi.«
Don Bosko nas preko teh sanj, polnih podob, občutkov, zvokov in barv, vabi, da se potopimo v resničnost sanj in doživimo izkušnjo, ki jo je doživel on.
Ta izkušnja, ki presega razumsko in tehnično vizijo, nas vključi, da skupaj z don Boskom sodelujemo v tej sanjski razsežnosti.
Drug praktičen primer imerzijske komunikacije je lahko vzdušje v Oratoriju Valdocco.
Predstavljajmo si, na primer, kako oratorij deluje na sončen dan. V njem je približno osemsto mladih. Oratorij je majhen, vendar mladim omogoča, da se gibljejo in sodelujejo ter se tako popolnoma potopijo v okolje. V tem prostoru mladi sodelujejo pri sveti maši, doživljajo intenzivne trenutke s pesmimi in molitvami, potopljeni so v vonj kadila, njihove poglede polnijo podobe liturgije (kot so praznična oblačila). Liturgija in petje mladim omogočata, da se potopijo v okolje in sodelujejo pri praznovanju z vsem svojim bitjem, z dušo, s srcem, z občutki, ki vključujejo vsa njihova čutila.
Na drugi strani cerkve je igrišče, na katerem mladi tečejo, skačejo in se igrajo z velikim navdušenjem in sodelovanjem. To je imerzivna izkušnja, ki jo spremljajo smeh in močni izrazi čustev.
Ko skupina mladih poje v zboru, druga skupina pa v oratoriju predstavi gledališko igro, celoten prostor postane doživljajski, kot pravi, in resnični multimedijski dogodek, v katerega se mladi potopijo, sodelujejo in v soglasju ustvarijo popolnoma notranjo vključenost v dejavnost oratorija.
Tako je imerzijska izkušnja antropološki izraz načina, kako komuniciramo. Zato digitalni svet v osnovi temelji na imerzivni izkušnji.
S takšnim pristopom don Bosko ustvarja vzgojno okolje, ki njegovim mladim omogoča afektivno in kognitivno življenje z liturgičnimi in prostočasnimi izkušnjami. Njegov cilj je bil vedno vzgajati za življenje, vzgajati za Boga, hvaliti in poveličevati ime Marije, Pomočnice kristjanov, ki je storila vse.
Vir: www.sdb.org
Prevod in priredba: Bansdb
Vaš komentar