6. velikonočna nedelja – To je večno življenje, da poznajo tebe, svojega Boga – Branko Balažic

Leto A, 29. maj, 2011

Kako bi živeli, če se znanstveniki ne bi potrudili pri odkrivanju naravnih zakonitosti sveta, ki naredijo naše življenje zabavno in razburljivo? Verjetno bi bilo življenje precej dolgočasno in marsikatere človekove sanje bi ostale znanstvena fantastika, a so danes resničnost ne le redkih posameznikov, ampak množic. Kljub temu, da velik del znanstvenikov meni, da so odkrili že skoraj vse naravne zakone, večina resnih raziskovalcev priznava, da je pred njimi še veliko neodkritih skrivnosti, ki jih izzivajo. Tretje tisočletje si mnogi predstavljajo kot čas človekovih skrajnih podvigov, ko bodo porušeni še zadnji tabuji. Zato marsikdo sprejema svoje življenje kot enkratno priložnost za raziskovanje, kjer je dovoljeno vse, le dovolj drzen moraš biti in nikoli dovolj zadovoljen s svojimi odkritji. To je kot neukrotljivi nemir triletnika, ki bi rad vsako stvar odprl in sleherno igračo razstavil na sestavne dele. Mar se ne skriva v tej človekovi želji nekaj božanskega, namreč tista praželja, da bi kot stvarnik dajal svetu novo podobo in bi vse stvari na novo poimenoval?
Zdi se mi, da je Jezus pri poslovilni večerji v duhu gledal prihodnost človeštva. Videl je te nemirne množice malih in velikih iskalcev, ki se trudijo, da bi nebu ukradli večnost in jo prestavili na zemljo. Koliko je med nami Prometejev, ki nosijo v sebi eno samo željo: Bogu ukrasti še zadnjo skrivnost! Ko je Jezus gledal to iščoče, večkrat prestrašeno in zavoženo človeštvo, je svojim učencem povedal resnico: »To je večno življenje, da poznajo tebe, svojega Boga in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.«Večno življenje ni določen kraj in čas, ampak je oseba, ki ima polnost življenja in nam radodarno podarja večnost.
Velikoduhovniška molitev nam razkriva, da je tudi Jezus kar nekaj časa odkrival večnost: moral je doživeti številne padce in neuspehe, postati je moral majhen in zavržen, da je lahko zasijala podoba usmiljenega Očeta, ki sprejema in dviga ponižanega Sina.
Kako si mi predstavljamo večnost? Mnogi imajo pred očmi popoln, brezčasen kraj, kjer je vse hkrati navzoče. Tako razmišlja človek, ki še ni doživel poraza. Tisti, ki nosijo v sebi bolečo izkušnjo zavračanj, preganjanj in trpljenja, pa vidijo večnost kot ljubezen, usmiljenje in milost, kar si človek ne zasluži s svojimi deli, ampak je vse velikodušni božji dar. Večnost je veselje in sreča v Bogu, ki je naš začetek in naš cilj.
Brat, sestra, verjetno je to razglabljanje pretežko za oba. Zato pustiva Bogu čas, da se nama približa pravi trenutek. Vendar ne bova čakala križem rok: iščiva resnico o sebi in o svetu tam, kjer jo je mogoče najti, ne v znanstvenih knjigah, ampak pri Bogu, ki naju ima rad.
župnik Branko Balažic, SDB