5. velikonočna nedelja – Oskubite jastreba, v goloba se ne bo spremenil! – Jože Zadravec

Leto A, 22. maj, 2011

»Kdor je videl mene, je videl Očeta.« »Pokaži nam Očeta.« Pogosto se Jezus sklicuje na Očeta. On ga je poslal. Besede, ki jih oznanja, so od Očeta. Po njem, po njegovih delih, se nam odkriva.
V Prešernovi epski pesnitvi »Krst pri Savici« je od vseh 503 verzov najlepši tisti, v katerem oriše podobo nebeškega Očeta: »De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, / de ljubi vse ljudi, svoje otroke.«
Od vseh 27.803 verzov Homerjeve »Iliade in Odiseje« so najlepši tisti, v katerih je orisan Hektorjev oče Priam: »starina bogovom enaka«, častitljiv patriarh plemenitosti, najsvetlejša, najimenitnejša podoba očeta, ki svojega najdražjega sina Hektorja tako zelo ljubi, da se pred Ahilom, ubijalcem sina, vrže na tla, mu poljublja roko, samo da bi omehčal srce ubijalca, proseč za sinovo truplo, da bi ga, kot se to spodobi, častno pokopali. Kdor vidi tega Priama, ponižnega, plemenitega, nadvse ljubečega, ta vidi Očeta, ki je v nebesih.
Najlepši verzi v Dantejevi »Božanski komediji«, obsega 14.233 verzov, so tisti, ki govorijo o podobi nebeškega očeta: Oče nebes je »Luč najvišja«, je »večna luč, ki sama v sebi biva, / ki sama se spozna in se spoznana / v spoznanju ljubi, večno ljubezniva«, ta oče je »ljubezen, / ki giblje sonce z milijoni zvezdami«.
»Očeta« kot simbol »moči in miru« je rimski pesnik Publius Vergilius Maro (70-19 pred Kristusom) upodobil v epu Eneida, ki obsega 10.000 verzov. V znameniti četrti Eklogi (zbirka Bukolika) je v stoletju pred Kristusovim rojstvom napovedal Kristusa, ki bo prejel »življenje bogov, deležen bo družbe / njih in herojev … vladal z močjo bo očeta pomirjeno zemeljsko oblo.« Kdor torej vidi Kristusa, vidi Očeta, ki je pravičnost sama, mir, ki ga svet ne more dati, pomirja, osrečuje, razsvetljuje, vse stvari postavlja na pravo mesto.

Pravi »muzik« malo govori, gostobesedni so samo muzikantje. »Muzik« živi iz glasbe in za glasbo, muzikant pa od glasbe,  zato prvi molči, drugi pa potrebuje mnogo besed. Bog ne besediči, kakor znamo to ljudje. Že od nekdaj so ljudje na glasbo gledali kot dar Boga očeta dar in so ji tudi pripisovali božjo moč. Spomin na božanski izvor glasbe živi še danes v evropskih jezikih. Bog je torej glasba, od nje prihaja lepota sozvočja. Beseda »muzika« spominja na muze, ki so jih Grki častili v poganskih verstvih. Glasba spada k bogoslužju, z njo poveličujemo Stvarnika, od katerega glasba prihaja in se k njemu vrača. Z glasbo in pesmijo opravljamo zahvalno daritev, zato pravimo bogoslužje, ki so najvišja oblika človekovega verskega udejstvovanja. Že od nekdaj so glasbi  pripisovali zdravilno moč. Pri poslušanju glasbe potihne žalost, stiske in skrbi izgubljajo svojo težo, poleže se razburjanje, čustva se umirjajo. Cerkveno petje nam pomaga, da bogoslužje razumemo kot nekaj veselega, odrešujočega, osrečujočega, sončnega. Apostol Pavel spodbuja vernike k veselju. »Beseda Kristusova naj v obilju prebiva med vami: v vsej modrosti drug drugega poučujte – in s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno prepevajte Bogu  v svojih srcih« (Kol 3, 12-17). Kristusova beseda je ena sama glasba in pesem. Glasba je izmed vseh umetnosti najbolj poetična, najmočnejša in najbolj živa, Kristusova beseda je od vseh besed najbolj odmevna, najprepričljivejša. Zato pa je tudi umesten Žarka Petana aforizem: Sprašujete me, ali Bog je; seveda je, saj tudi ateisti nenehno govorijo o njem!
Ko sklenemo lok življenja, odhajamo k Bogu – nihče se še ni pokesal, da bi se vrnil v življenje. Umreš le enkrat – in to za dolgo, je zapisal Moliere, eden največjih komediografov (napisal okrog 30 del). Človeka je mogoče uničiti, premagati pa ne – je zapisal Hemingway. Vere v Boga Očeta ni mogoče iz človeka izkoreniniti, tudi hrepenenja po njem ne. Svetopisemski pesnik: Moško ravnajte in ohrabrite si svoje srce vi vsi, ki zaupate v Gospoda (Ps 30). Jaz verujem – in trdna je moja vera –, da napoči zarja tistega dne, ko naše življenje, naše stiske, naše bolečine, ne bo več krizantema izgubljenih, siromakov, brez doma, brez cilja, pač pa krizantema upajočih. »Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje« (Cankar, Bela krizantema). Pa ne samo hrepenenje. Mi vsi smo slutnja zarje, vsaka naša beseda, vse naše življenje – vse kleše granitni kamen novemu življenju. Ko zapuščamo ta svet, odhajamo k Bogu kot dobremu nebeškemu Očetu. »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.«
Antoine Saint-Exupery (1900-1944), francoski pisatelj, ki se je šolal pri jezuitih, kot pilot sestreljen nad Korziko, poleg svojega najboljšega dela »Veter, pesek in zvezde« je priljubljena tudi njegova izvirna poetična pravljica »Mali princ« – v njem se je posmehoval naši pametnosti in pokazal, kako pri tem prezremo bistveno. Pokazal je, kako Mali princ, ki nič ne razume o pametnih rečeh, visokih idealih, a naposled veliko več in veliko bolje vidi.
Mnogi vidijo edinega boga v znanosti, naprej od tega pa nič. Jedrski fizik Werner Heisenberg, Nobelov nagrajenec, je zapisal: Prvi požirek iz čaše naravoslovne znanosti naredi ateista – a na dnu čaše čaka dobri in usmiljeni, neskončno potrpežljivi Bog.
V prvih dneh okupacije v Porabju v hišo s sedmimi otroki udre nemški vojak, maha z raznobarvnimi listki in hoče odgovor na vprašanje: »Slovenci ali ne?« Matere so se oklenili otroci – in v prvem hipu ne reče nič. »Slovenci ali ne?« se znova zadere nemški vojak. Potem mati pove jasno in glasno: »To je tako pomembna stvar, da mora o tem odločiti oče.« Tedaj oče stopi naprej in odločno reče: »Slovenci smo!« Bog Oče o vsem odloča, k njemu se vsi zatekamo, v njem čutimo varnost, on ve, kaj je v naše dobro, enkrat nam spregovori z veseljem, drugič z žalostjo, a vselej iz ljubezni.
Težko je govoriti o Bogu – nebeškem Očetu. Ne preseneča to, da je težko o njem govoriti, temveč da je še veliko težje o njem molčati. Vtisnite si v spomin poučen pregovor! Tako kot kličeš v gozd, tako tudi odmeva. Kako si ti prijazen do soljudi, tako bodo oni prijazni do tebe. Bolj ko ljubiš ljudi in življenje, bolj si dovzeten za ljubečo božjo dlan.
Ljubljana Rakovnik, 22. maja 2011, Jože Zadravec