5. velikonočna nedelja – Ni prav, da zanemarjamo božjo besedo, ker strežemo pri mizi – Branko Balažic

Leto A, 22. maj, 2011

Človekovo življenje je večplastno, kar se kaže tudi v različnih poklicih. Eni se bolj usmerjajo v poklice, ki so povezani s človekovim telesnim zdravjem, drugi so raje v poklicih, ki jim dajejo možnost odkrivati skrivnosti življenja na zemlji, potem imamo poklice, ki so povezani s človekovim duhovnim življenjem, preživljanjem prostega časa in s kulturo. Vsak poklic zahteva posebne talente in obvladovanje določenih veščin, zato smo vedno bolj prepričani, da nihče ni sposoben za vse. Vsakdo sicer prejme splošne darove za vsakdanje življenje in predvsem kakšen specifičen dar, s katerim bo lahko bogatil širšo skupnost.
Na začetku širjenja evangelija so bili apostoli pred odločitvijo, kaj naj naredijo, ker so jih Judje kritizirali, da se preveč posvečajo oznanjevanju, zanemarjajo pa solidarnost do tistih, ki so ostali sami. To so bile vdove, katerih možje so v glavnem padli v različnih bitkah. Ko so apostoli razmišljali o tem vprašanju, so prišli do jasnega sklepa, da ni dovolj le oznanjati evangelij, ampak je potrebna tudi pomoč vsem, ki so v takšni ali drugačni stiski. Ker so bili sami popolnoma predani oznanjevanju, so sklenili ustanoviti novo ekipo, ki se bo ukvarjala s praktičnimi vprašanji ljubezni do bližnjega in s solidarnostjo. Tako vidimo že v prvih krščanskih skupnostih zametke organizirane karitativne dejavnosti.
Oznanjevanje evangelija in solidarnost sta dva stebra, na katerih stoji naša vera. Glede vere nam morajo biti stvari jasne, zato sta poučevanje in verouk tako pomembna. Hkrati pa ne smemo misliti, da je vera podobna filozofiji ali jasnim aksiomom, ki naredijo naše življenje smiselno. Kaj bi bil nauk brez ljubezni? »Zveneče cimbale«, bi dejal apostol Pavel. Naša vera mora biti konkretna, zasidrana v naši solidarnosti in pristni pomoči bližnjim. Šele konkretna dela nam odkrivajo pravo vsebino in resnično vrednost določenega človeka.
Brat, sestra, geslo pastoralnega leta je: »Drug drugemu bremena nosite.« Morda nisva med premožnimi, zato bo pomoč v denarju bolj slaba. Sicer pa denar ni vse. Ljudje nosimo različna bremena, večkrat pademo in takrat je težko. V takšnih trenutkih bi rabili ob sebi nekoga, ki bi nas bodril s prijazno besedo, ali pa bi nam podal roko, da bi lažje vstali. Breme je težko, ko ga nosim sam, ko pa imam ob sebi nekoga, ki me razume, se breme porazdeli.
župnik Branko Balažic, SDB