Pri meni je dovolj prostora za vse!
Ko nas zapusti oseba, s katero smo bili zelo povezani, imamo občutek, da se bo vrv, ki nas je povezovala, pretrgala in bomo padli v praznino. Takrat začnemo vpiti, da bi nas kdo slišal in nas zgrabil za roko preden se bo vrv pretrgala. Vsaka ločitev od osebe, ki smo jo ljubili je povezana z močnimi čustvi, ki nas opozarjajo: Ni je več. Pred teboj je praznina, ki je ne more nihče zapolniti. To moraš sprejeti! To so težki trenutki, ko nam postane jasno, kakšni so bili naši odnosi: čim bolj nas boli, toliko močnejši je strah, da se rane dolgo ne bodo zacelile. Zato so besede slovesa tako pomembne, ker v veliki meri napovedujejo prihodnost tistih, ki ostanejo in bodo prisiljeni na novo opredeliti svoje življenje. O tem nam je danes govoril evangelist Janez.
Pred nekaj trenutki se je končala zadnja večerja, ko so izvedeli, da bo eden od učencev njihovega učitelja izdal. Jezus ve, da mora učencem povedati bistvene stvari, preden se bo začel njegov sodni proces. Učenci so prestrašeni in si ne znajo predstavljati, kaj jih čaka. Bojijo se, da bodo ostali sami, brez voditelja, brez nekoga, na katerega se lahko oprejo in se zatečejo k njemu pod zaščito.
Antična družba je imela zelo lepo prakso, kako so se poslavljali: nek predmet, navadno kakšno posebej oblikovano ploščico iz gline, so prelomili na pol in vsakdo je dobil polovico. Ko so se ponovno srečali, so obe polovici dali skupaj – grška beseda za to je »syn-ballo«, kar pomeni »dati skupaj«. Od tod izvira beseda »simbol«, ki ne predstavlja to, kar vidimo, ampak neko drugo stvarnost.
Jezus je gotovo poznal to antično navado, vendar ni hotel pustiti svojim učencem le nek majhen materialni predmet, ampak samega sebe v celoti: s svojim telesom in s svojo krvjo bo vedno navzoč, še prav posebej takrat, ko bodo učenci prestrašeni in ranjeni. Takole jih je potolažil: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.«
Hiša ali dom je tisti kraj, kjer vsi čutimo, da smo na varnem. Hiša ali dom je kraj, kjer si lahko tak kot si v resnici. Jezus je učencem govoril, da je pri njem tak prostor, kjer bodo vedno sprejeti. Kaj nam pomeni dom, kjer smo živeli s svojimi starši, brati in sestrami? Prve stvari, ki smo jih otroci narisali, so bile povezane s hišo, ki je predstavljala našo družino.
Ko smo zapuščeni imamo občutek, da se bomo izgubili, da za nas ni rešitve. Ko smo sami, se ne moramo na nikogar nasloniti. Ob sebi moramo imeti nekoga, ki nam kaže smer in potem lahko skupaj hodiva v isti smeri in na poti podpirava drug drugega.
Jezus je pri zadnji večerji dobro čutil neugodje svojih učencev. Apostol Tomaž se je počutil izgubljenega, zato je ves zmeden vprašal: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati poti?« Tomaž se je do neke mere počutil močnega. Samozadostnega in sposobnega, da si sam izbere pot in pride do cilja. Jezus pa ga posvari, da preveč zaupa sam sebi in se ne zaveda, da sam ne bo prišel do cilja. Reče mu: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Treba je vztrajati na poti, po kateri so učenci hodili tri leta skupaj z Jezusom. Kdor bo hodil sam, se bo izgubil. Vemo, da se je to zgodilo z apostolom Tomažem po Jezusovem vstajenju: kakšen dan je bil z apostoli v dvorani zadnje večerje, naslednji dan je nekam odtaval, se izgubil in tako zgrešil prvo srečanje z vstalim Jezusom. Šele na drugem srečanju je dojel, da mora na novo sestaviti svoje življenje.
Ko smo zapuščeni imamo občutek, da smo postali sirota. Tako se je počutil Filip, ki bi rad ponovno odkril svoj izvor, svoje korenine, da bi na novo sestavil svojo zgodbo. Jezusu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Odkriti očeta pomeni, odkriti svoje bistvo, svojo identiteto, svoj izvor, od kod prihajam. Oče je oseba, ki me sprejme za svojega otroka in mi zagotovi dediščino. Samo na tak način bom imel zanesljivo prihodnost. Kdor je zapuščen je sirota: ni imel prave preteklosti in nima tudi prihodnosti. Zato je zelo pomembno, kaj je Jezus rekel učencem ob zaključku svojega govora: »Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« Vsak otrok se razveseli teh očetovih besed, ki so prava garancija, da bodo v življenju uspešni.
Tako kot učenci smo tudi mi pogostokrat prestrašeni. Življenje nam ne prizanaša z različnimi pretresi, zapuščanjem in težkimi slovesi. Res je tudi, da moraš najprej zaključiti eno poglavje in šele potem lahko stopiš na novo pot. Ne smemo pa se prepustiti občutkom, ki nas begajo, da bomo ostali sami. Jezus je vedno z nami, on nas povsod spremlja in se nam daje kot kruh za večno življenje.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas