4. velikonočna nedelja – Naj nikoli ne ugasne tisočero odtenkov Dobrega pastirja! – Jože Zadravec

Leto A, 15. maj, 2011

Več kot deset let je od tega, ko mi je na Opčinah pri Trstu, mogoče leto pred svojo smrtjo, pripovedoval zgodbo svojega življenja emigrant belokranjski pesnik Vinko Beličič. Danes, ob svetovnem dnevu družin in nedelji Dobrega pastirja ali duhovnih poklicev, bi rad oživel vsaj nekaj bežnih trenutkov iz njegove pripovedi; takrat se je iz trenutka v trenutek spreminjala v pravo molitev. V njem sem takrat začutil velikega, dobrohotnega duhovnika, vnetega dušnega pastirja,  plemenitega, globoko duhovnega človeka, v liku njegove matere, ki jo je vpletal v pripoved, pa sem zaznal odsev Božje matere Marije.
Črnomelj, Rodine, Otovec, farna cerkev, podružnične cerkvice, belokranjske breze, večerna zvonjenja, nedeljska in praznična pešpota – joj spomini kot biseri dragoceni, kot da prihajajo iz samega Božjega hrama! Spomini na mamo, ko me je za zapečkom prvič učila moliti očenaš in češčena si, Marija. Hvaležen sem ji za tiste blagoslovljene večerne trenutke. Ko sem kasneje šel naprej v šole, je mama doma kravo prodala, bilo je naše edino bogastvo, da mi je lahko oskrbela prvo boljšo obleko.
Včasih z zadržanostjo božjepotnika stopiva z ženo k materinemu grobu, prižgeva svečo ter zmoliva očenašek ali dva za pokoj njene duše. V moji duši živi kraj mojega otroštva, tista moja dežela, čudoviti kraj, ki ga pogosto sanjam – v živih podobah, v barvah, glasovih, v žareči večerni zarji, v jutranjem ptičjem in petelinjem petju, pasjem laježu, sanjam ga zdaj v morečih, divjih, zdaj v prijetnih, dobrotnih odtenkih. Jaz jo sanjam, čudežno deželo, sedanjost pa je tam povsem drugačna …
V mojih pesmih, zbranih v več zbirkah, nisem grebel po poslednjih rečeh, nisem iskal Boga, nisem se spraševal o resnici posmrtnega življenja. Saj ni bilo treba. Kar sta me mati in Cerkev učila, je bilo zame sveto. Vera je zame svetinja, ki nikoli ni izgubila svojega leska. Moje pesmi so polne nežnosti in ljubezni do mojih ljubih belokranjskih ljudi, ženic, otrok, mater, očetov – izgaranih, izpitih, sestradanih, a vsemu navkljub vedrih, duhovitih, odprtih in dobrih. Moje pesmi so bile vselej polne človeške topline do narave. Skopo nam je dajala kruha, pravljično pa se nam je podarjala s svojo lepoto spomladi, poleti, jeseni in pozimi. Porajale so se mi zroč pokrajino –  stvarnico Božjo.
Ustvarjati duhovno obnebje, iz katerega človek spoštuje naravo, čuti  ljudi kot božje otroke, izžareva ljubezen do življenja, ohranja vero in upanje, pomeni oznanjati blagovest odreševanja – vse drugo je zgolj hladna administracija.
Vprašal sem mojega sogovornika ob drugi priliki: Ko bi moral na samotni otok, kaj bi vzel s seboj? Motiš se, če misliš, da Sveto pismo. Sploh ne. Sveto pismo živi v meni, osvajal sem si ga od otroških let. V meni živijo staro- in novozavezne knjige, evangeliji, Apostolska dela. Vse to me je prekvasilo. Ali bi vzel s seboj svojo poezijo? Tudi ne. Karkoli sem izpovedal v pesmih, živi v meni, v mojem srcu, v mojem spominu. Ali bi vzel s seboj Dantejevo Božansko komedijo, Shakespearjevega Hamleta, Romea in Julijo, Macbetha, Homerjeva epa Iliado in Odisejo? Vse mi je znano, vse sem celo po večkrat prebral. Ali bi vzel s seboj Tomaža Kempčana Imitatio Christi / Hoja za Kristusom, molitvenik Kruh življenja ali Večnega mladeniča? Tudi to živi v meni od mladih let. Kot dijak in študent sem se pogosto udeleževal duhovnih vaj. V meni se nikoli niso porajali verski dvomi. Bog bodi vekomaj zahvaljen za to. Zame je Sveto pismo in nauk Cerkve vselej bila resničnost, kakor tudi vera v posmrtno življenje in vstajenje.
Živ, pokončen, nepreklicen, evangelijsko izdelan lik dobrega pastirja. Veliko podobnih  sem jih srečal v življenju, še več zasledil v slovenskem zgodovinskem spominu. Taka je podoba velikega jezikoslovca duhovnika Antona Breznika. Kot vzgojitelj in profesor je vzgojil pisatelje in pesnike, kiparje in slikarje, glasbenike, zdravnike in arhitekte, vojake in politike. Vzgojil je cele rodove slovenskih razumnikov in duhovnikov, predvsem pa nam je zapustil najdragocenejšo dediščino: ljubezen do slovenskega jezika. Brezmejno je ljubil domačo besedo, brezmejno je ljubil svojo rojstno vas, nadvse pa je cenil svojo mater, preprosto ženico: imela je sijajen spomin, bila je živa kronika domačega kraja. Naučila ga je neprisiljene pobožnosti, zbranosti, kramljanja po domače, v domači govorici okrog Ihana, naučila ga je plemenitosti in srčne dobrote. Ljubil je naravo, rad je hodil po stezicah med domačimi njivami, molil brevir, ali pa samo prisluškoval valujočem žitu, ožarjenem od poletnega sonca in vse tajno življenje v njem. To je bil lik duhovnega poklica, dobrotnega in plemenitega, razgledanega in preprostega dušnega pastirja, po Jezusu Kristusu oblikovanega dobrega Pastirja. Kar je plemenitega bilo v njem, vse je prejel od matere. Zato pravim: ne tuja svetišča, temveč svetišče slovenskim krščanskim materam bi morali zgraditi na slovenskih tleh! Dovolj razlogov imamo za to.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, nedelja Dobrega pastirja, 15. maj 2011