3. velikonočna nedelja – Bog je z nami, le prave oči moramo imeti zanj. – Jože Zadravec

Leto A, 8. maj, 2011

Ob branju knjige »Srček, ki podi telešček«, pisatelja Zorka Simčiča, od 5. maja letos rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, so se mi porodile poučne misli. Kogar je Bog spustil s svoje dlani in ga kot svojega angela v dar poslal ljudem, komur je Bog podaril peruti življenja, ta prihaja z vednostjo in izkušnjo tople Božje dlani, iz katere sevajo žarki neokrnjene rajske sreče. Tako odrasli razmišljamo o otrocih. Vsaj rahlo podaljšati ta spomin, ga vsaj za spoznanje okusiti ter se ob njem razveseliti, je pot, po kateri hodi pesnik, »srečen atko«, ko vsaj v urah in minutah svojega pesnjenja opusti misel na pobeglo otroštvo. Le rahlo se ga dotakne, kar na koncu ubesedi v nekaj vrstic: »Teče, teče čas, / mine nekaj let … / Se zamisliš, rečeš: / ‘Kje je že ta čas!’ / Pesmice in risbe …«
Veselil se je otroškega ringa-ringa-raja. Zdelo se mu je, da je ujel svoje prešerno pobeglo otroštvo. Po šestih-sedmih letih, neki dan, pa mi pove, da se je moral vsaj za dober mesec umakniti iz šumota smeha in iger svojih vnukov in vnukinj, da bi pred vstopom v 90-leto svojega življenja še kaj napisal v poduk slovenskemu bralcu. Nekoč mi je v prijateljskem kramljanju povedal tudi tole: »Misli mi tečejo med nebom in zemljo, opazujem življenje okoli sebe pa v sebi. Pa si včasih pravim: kakor je rečeno, da moramo živeti po vesti – ko bi pa kazalo sproti poudarjati, da si je pa treba vest najprej prav vzgojiti – ali ne bi bilo dobro na slovenski grb dati geslo: Pamet v roke!, a seveda prav tako najprej glave spraviti v red.« Kako prav je imel. V premislek: ali ne zaznavate v tem duha Kristusove modrosti?
Prepuščam vas lastnemu premisleku ob utrinku iz evangeljskega odlomka o dveh učencih, ki se jima je na poti pridružil Neznanec: o čem se pogovarjata, kaj se je zgodilo, kdo je ta, ki so vanj upali, pa so ga nepridipravi križali in umorili, »prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom«? Ta neznanec je vselej dobra misel, ki se poraja v naših glavah v pogovorih, na srečanjih, v cerkvi in zunaj nje. Križani in poveličani Kristus ni zadeva včerajšnjega dne, ne preteklosti, temveč današnjega dne, sedanjosti.
Telesno krhko bitje, a z veliko dušo in s silnim srcem, je motrilo velike množice, ki so se za cvetno nedeljo zgrinjale po jeruzalemskih ulicah, da bi s palmami, oljčnimi vejicami podoživljale Jezusov prihod v Jeruzalem. Verni Hebrejci so se tesnili med grobovi svojih prednikov. Mnogi so prišli od daleč misleč in hrepeneč po tem, da bi zadnje dneve svojega življenja preživeli na tem kraju ter si zagotovili prostor pred Zlatimi vrati, da bi tam zatisnili oči v trdnem prepričanju, da bodo tu doživeli Kristusov prihod ter prvi za njim korakali skozi Zlata vrata – v večno, mirno, srečno, blagoslovljeno življenje. Taka je njihova vera. Spet v premislek: ali ni v tem hrepenenju množic zaznati glas neba, glas Križanega, glas Vstalega, glas Odrešenika?
Bral sem pripoved o materi (Marija Kmetova, ps. Svitosava, 1891-1974), ki je vsa sključena sedela na postelji in neprestano molila žalostni del rožnega venca. Nekako takole: Ki si za nas krvavi pot potil …, tudi za moje otroke …, ki si za nas bičan bil: tudi za Anko, za Rezo, za Toneta, Minko in Andreja. Trije v grobu ležijo. Ki si za nas težki križ nesel, težki, težki – si za nas križan bil, vem, vem, kako je na križu. Zahvaljen bodi, s teboj sem hodila, zate, zase, za vse moje … Še bom hodila, še bi hodila: za Anko, za Rezo, za Toneta, Minko in Andreja … Bral sem pripoved o majhnem dečku, ki so ga morali  položiti na operacijsko mizo. Žvenket kirurških nožev mu je paral srce in dušo. Pomiril se je šele takrat, ko mu je oče zagotovil, da bo med operacijo pri njem. Po uspešni operaciji  je  za hip prišel k zavesti; njegove prve besede so bile: »Oče, si še tu?« Zaslišal je: »Tu sem, sinek moj.« Pomirjen je zopet zaspal. Vselej je Bog z nami. Vselej hodi z nami, zaznamo ga, če znamo prav gledati. A samo s srcem se dobro vidi!
Bral sem zgodbo o angleškem častniku, ki je bil premeščen v prekomorske kraje. Sredi morja nastane silen vihar. Vsi so trepetali pred nesrečo, le ta častnik je ostal miren. Žena se je razburjena postavila predenj z otrokom in mu očitala brezbrižnost. Častnik se je tako hudo razburil, da je potegnil meč in ga nastavil ženi na srce. Tedaj pa se je žena nenadoma umirila, da jo je začuden vprašal: »Kako da se ne bojiš?« »Ne, človek, ki me ljubi, mi ne more storiti nič hudega.« »Vidiš,« se je pomiril častnik, »tudi jaz mislim, da Bog, ki vodi pota našega življenja, ne bo dopustil kaj takega, kar bi za nas ne bilo dobro.« Še preden se je pomiril grozeči vihar na morju, se je umiril vihar v njunih srcih.
Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu! Bog je prepoznaven po ljubezni in dobroti. Bog z nami hodi še predvsem takrat, ko se nad nami zgrinjajo težki oblaki.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 8. maj 2011