Razočaran sem, zato odhajam!
»Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi!« je Avguštinov stavek, ki ga pogostokrat ponavljamo. Pridejo trenutki, ko smo razočarani in prva stvar, ki nam pade na pamet je, beži vstran! Razočaranja so vsakodnevni spremljevalec življenja. Ko se naš odnos prekine, ko se čutimo izgubljene, ko ne vidimo rešilne bilke, ko smo brez slehernega upanja, zbežimo, se umaknemo, izginemo. Jeza je redni spremljevalec razočaranja in jeza nas naredi slepe. Zato je ob razočaranju naše srce nemirno in ne vemo natančno, kam gremo. Pomemben je samo odmik, smer bega ne igra kakšno pomembno vlogo.
O tej naši izkušnji nam je govoril današnji evangelij: dva učenca sta razočarana in utrujena, zato se odločita, da se umakneta. Zbežita s kraja, ki je bil povezan z zgodbo o ljubezni. Zdi se, da bi rada to, kar se je zgodilo izbrisala iz svoje glave. Ko smo razočarani in jezni se pretirano ubadamo s svojimi mislimi, iščemo krivce, smisel in odgovor na: zakaj se mi je moralo to zgoditi!
Učenca se med seboj prerekata in tekmujeta, kdo bo koga prepričal, čeprav dobro vesta, da v tej igri ni zmagovalca, oba sta poraženca. Grški izraz »antiballo«, ki je v besedilu uporabljen pomeni, »drug drugemu metati pred nos stvari«, ne da bi našla neko rešitev. To se dogaja z zaljubljenci, ko si dajo duška, ne da bi iskali kakšno rešitev. V takšnih okoliščinah smo na koncu vsi v solzah. In žalost nas navadno naredi slepe: nismo sposobni videti, kaj se je v resnici zgodilo, ker se naše srce oklepa preteklosti. Oba učenca lepo predstavljata našo situacijo: ko so stvari nevzdržne, ko so odnosi na dnu, ne bi radi trpeli in zato pobegnemo.
Morda pa je bil Emavs kraj, kamor ju je Jezus povabil. Oditi v Emavs pomeni, okleniti se preteklosti in se prepričevati, da se ni nič zgodilo. Nekateri razlagalci so prepričani, da v času Lukovega zapisa Emavsa sploh ni bilo. To pomeni, da sta učenca odšla v neznano, na kraj, ki sploh ni obstajal. V Prvi knjigi Makabejcev je Emavs omenjen kot kraj, kjer se je Bog izkazal kot mogočni vojaški rešitelj Izraelcev, ko se je Juda Makabej boril proti poganskim osvajalcem. Morda je Luka hotel povedati, da sta se ta dva učenca vrnili k podobi Boga, ki sta si jo ustvarila. To je bila podoba o zmagoslavnem vojaškem voditelju, uspešnem Bogu, ki vedno zmaguje. Ta Bog nima nič skupnega z Jezusom, ki je umrl na križu. Učenca sta odšla v Emavs, da bi se ponovno oklenila svojega Boga, kajti Jezus zanju ni bil pravi Bog. Podobno se dogaja z vsakim od nas, ko se oklepa Boga, ki zmaguje in nas treplja po rami, odklanjamo pa Boga, ki je na križevem potu, na sodnem procesu se ne brani, pokaže svoje rane in umre.
Jezus se je učencema pridružil ravno na točki, ko nista bila sposobna sprejeti trpljenje: razlagal jima je, da se je tako moralo zgoditi, da je Kristus moral umreti. Tako jima je pokazal, da je trpljenje nujni del slehernega življenje. Da bi jima pokazal, kakšna je bila njuna preteklost, ju je povabil, da bi bolj natančno pregledala svojo zgodbo o ljubezni. Pred njima je odprl družinski album, z njima se je spustil v pregledovanje svetopisemskih zgodb, ki so bila resnična znamenja, kako je Bog posegal v življenje svojega naroda. In naenkrat so se jima odprle oči in sta začutila, da Jezusa potrebujeta: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Ko je noč se pogostokrat temne stvari spet zgrnejo na nas in nas je strah. Jezus zato ostaja z nami tudi ko je noč. On nas nikoli ne zapusti.
Ko ponovno doživimo ljubezen, se srce spet ogreje. Razočaranje nas sili k begu, ljubezen nas vabi, da se vrnemo v skupnost. Učenca se zato takoj odpravita nazaj v Jeruzalem, kajti v njunih srcih je prišlo do preobrata. Jeruzalem je kraj od koder sta zbežala, a sedaj je postal ponovno kraj, ki zbira in pomirja.
Enemu učencu je bil ime Kleopa, ime drugega učenca pa ni znano. Lahko bi bil evangelist Luka, ki se ni hotel izpostaviti, lahko pa je namerno izpustil ime drugega učenca, da bi se lahko z njim poistovetil vsakdo od nas. Zgodba o dveh učencih je tako postala tudi naša zgodba. Tudi mi smo se na začetku z velikim veseljem odločili za Jezusa, potem je prišlo obdobje, ko smo bili razočarani, jezni in smo se oddaljili, toda Jezus nam je sledil in nas privedel nazaj. Sedaj smo tam, kjer smo. Za učenca ne vemo, kaj se je dogajalo z njima kasneje. Lahko je prišlo do novega razočaranja, oddaljevanja in bega, zato je Jezus moral ponovno priti in jima pomagati zaključiti en del življenja in stopiti na novo pot. Z nami bo enako. Zavedati se moramo, da se Jezus nikoli ne naveliča iskati izgubljeno ovčko in je najbolj vesel, ko jo najde in privede nazaj k čredi.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas