2. velikonočna nedelja – Utrinki iz brezhibnega romarskega maratona stoletja, Poljska junij 1978 – Jože Zadravec

Leto A, 1. maj, 2011

Če bi moral popisati, kakšen svet mi je odstiralo tisto trikratno sveto tridnevje potujočega papeža po Poljski, od 2. do 10. junija 1979, romarja po ljubljeni domovini, od danes blaženega, bi na prvo pripovedno raven postavil množico poljskih otrok, ki jih je ta veliki poglavar vesoljne Cerkve, Peter našega časa povsod najprisrčneje pozdravljal. Rotil je mlade in odrasle, krajevno in vesoljno Cerkev, družine, vzgojitelje in delavce, družbo in državo: Varujte otroke, to najdragocenejšo vezenino življenja! Rojak papež Wojtyla je otroke poljubljal na čelo, na lice, jih dvigal v naročje, božal po laseh, se z njimi prisrčno pogovarjal, kot bi bil eden izmed njih. Vnovič vse domisliti – pomeni, obujati glasbo in pesem in nežnosti in ljubečo naklonjenost in blaženost praznične Poljske.
»Radi imejte otroke …« Ni kraja, kjer jih papež ne bi nagovoril. »Otroci so upanje Cerkve in človeštva.« Ginjen v Wadowicah, kraju svojega otroštva, svojih staršev, v smrtni celici p. Kolbeja, ki se je žrtvoval za očeta s kopico otrok. Upanje za prihodnost naroda so duhovno močne družine, ki so zakoreninjene v Bogu, človek se more polno razviti samo v družinskem ozračju, kjer so tesno povezani starši in otroci. »Z vsem srcem se obračam na vse poljske otroke, prav vse, ki živijo na rodni poljski grudi. Naj nihče izmed nas ne pozabi Jezusovih besed: Pustite male k meni priti. Želim si vaše bližine. Najdražji otroci.« Nekdo je podaril papežu sliko »Jezus Otrok« s prošnjo, naj vsi ljudje spoštujejo življenje spočetih otrok. »Sporoči to vsem ljudem: očetom in materam, zdravnikom, duhovnikom, vzgojiteljem, kulturnikom in oblastnikom vsega sveta.«
Kako pomembna je zdrava družina! »Politika in ekonomija dela mora videti v materinstvu svoj veliki cilj in veliko nalogo v sebi sami. To mora določati razmerje matere do dela, matere, ki rodi, vzgaja in je s svojo toplino veno navzoča – v tem je ne more nihče nadomestiti. Od spoštovanja njenega materinstva je odvisno moralno zdravje celotne družbe.« Ob vznožju Tater je govoril množici poljskih izseljencev: »Ne pozabite svoje domovine, ne svojih družin, ne Cerkve, ne molitve in vsega tega, kar ste tu prejeli. Skrbite, da ne boste duhovno obubožali. To velja za vas, za vaše otroke, za otroke vaših otrok.« Na vseh krajih in vsem je govoril: »Rotim vse poljske družine, naj se ne branijo novih življenj, naj bodo zveste sveti pravici do življenja. Cerkev brani to pravico do življenja, pa ne le zato, ker je Bog stvarnik in prvi darovalec življenja, temveč tudi zato, ker gre za bistveno dobro človeka samega.« Časnikarje je nagovoril: »Ponesite moje pozdrave in moje zahvale vašim družinam, predvsem pa vašim otrokom.« Prisrčno je nagovarjal množice: »Ljubite svoj čas, v katerem živite. Ne objokujte ga, a si tudi ne delajte nobenih utvar. Vsak čas ima svoje poslanstvo, življenje pa, ki smo ga prejeli, je veliko bogastvo, ki ga je treba darovati!«
Na poti h Glonam Gniezenskim sem kot ukopan motril: prostrana žitna polja, mlade breze, akacije s svojimi belimi grozdi, od vsepovsod  so se valile kolone romarjev, ulice so bile posute s cvetjem in zelenjem, številni napisi v mestu so naznanjali velike dneve (Polonia semper fidelis, Tu es Petrus, Totus tuus, Vsi smo s tabo, Ohranja naj te Bog, Ti si Peter-Skala), večeri pesmi mladih papežu, slednja pesem je bila prežeta z duhom vere in ljubezni do zemlje in naroda, domovine in Cerkve. Odmeven je bil papežev glas o »človeku, ki ga ceniš po meri njegovega srca«, pripoveduje tudi anekdote, zgodovinske in legendarne;  v prostranost jasnogorske poljane so se zgrinjale nadmilijonske množice, v presledkih skandiranje: »Sto lat, sto lat«, pesmi Bogorodici, vztrajno in zbrano so molili, peli, klečali, ploskali, jokali, mahali z zastavicami, belimi robci, rožni venci v sklenjenih rokah.
Trpka govorica Oświencima: ob poti v taborišče najprej veličastna panorama žitnega polja, kolovozov, vmes kapelice, križi, romarji s šopki rož, zatem kupi letalskih kljunov, železja, aluminija, trupov motorjev, spravna daritev v objemu bodečih žic, barak, betonskih stebrov, krematorijskih kamnov, veliki križ nad odrom z veliko trnjevo krono (v rdečem trikotniku številka 16670 interniranca p. Kolbeja), špalir preživelih v progastih jetniških oblekah, papež jih je objemal. Na krakowskih Blonah velikanski oder (3×3 m, zanj 270 ton kovine, 200 kubičnih metrov lesa). Ljudstvo je slavilo velike dneve s  slapovi navdušenja, veselja in pesmi. Krakow-letališče: utrujen se zgrudi, a le za hip, spet govori ljudstvu z bolečino slovesa, razprostre roke, kot bi hotel objeti vso Poljsko, poljubil je zemljo kot ob prihodu, krakovski stekleni zvon Zygmont je otožno skandiral papežu v slovo, vsi zvonovi poljskih cerkva (9856 cerkva, 3587 kapel) so oznanjali konec pojoče in praznične Poljske, vse ljudstvo mu je z vsakega koščka njegove ljubljene domovine pošiljalo poljub v slovo.
Zbogom, domovina! Želim ti srečo v vseh tvojih podvigih. Lahko je reči zbogom, pa je tako težko odpotovati! Globoko iz srca so bile porojene te besede. Globoko v srca vseh … Pokleknil je, razprostrl roke, kot bi hotel vso ljubljeno domovino objeti, vse ljudi, mlado Poljsko, otroke, odrasle. Spet se je priklonil zemlji – in jo poljubil v slovo.
V svoj dnevnik sem zapisal zadnje stavke: »Še dolgo ne bom mogel domisliti vseh teh dogodkov, ki sem jim bil priča iz dneva v dan. Ko sem si tudi sam v letalu oddahnil in pomislil na papeža, neutrudnega romarja, sem zanj zapisal zadnji stavek: Brezhibni romarski maraton stoletja je dopolnjen.«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, Bela nedelja, 1. maj 2011