1. velikonočna nedelja – Lakota gloda naš kozmični čir – Jože Zadravec

Leto A, 24. april, 2011

Stojim pred teboj, Gospod, moj Stvarnik, moj Odrešenik in moj Sodnik. Prosto po psalmistu, da bi ujel vsaj ščepec z obnebja vstajenja.
Vstajenje je, kadar zmorem ponižno, skromno, spokorno to izpovedati, s srcem, ki se ne spreneveda, z dušo, ki jo čutim kot Božji glas, z vsem bitjem in žitjem izreči: Moj Stvarnik, moj Odrešenik! Kajti kakor resnično živim, vstajenje se ne začenja tam nekje, onstran, v območje vstajenja se odrešujemo tu in sedaj. Kajti če se ne začenja in ne uresničuje tu in sedaj, zaman pričakujemo, da se bo še kje drugo začelo. Kar se začenja tu in sedaj, se bo poveličano nadaljevalo. Vse, kar globoko ljubimo, ostane v nas in se še poglablja.
Vstajenje je, kadar se vsej grešnosti, vsem velikim in majhnim vragolijam, vsem utajam božjega v sebi, ob sebi, nad seboj navkljub potopim v ponižnost in ljubezen, potopim v Boga. Ponižnost pomeni biti potopljen v Boga, ponižnost dosega reči, ki so preveč vzvišene, da bi se jih bilo mogoče naučiti, ponižnost premore tisto, česar besede ne dosežejo.
Vstajenje je, kadar zaznavam, da se v meni dogaja tisto, kar je čutil in upodobil ter izpričal preroški Michelangelo, ko je v Sikstinski kapeli naslikal Poslednjo sodbo, to je tisti motiv, ko Kristus dviga desnico, Božja svetloba se je dotaknila moje osebne biti, njegov pogled je prodrl v moje srce, ga blagoslovil in posvetil. To je trenutek neizmerne blaženosti, prej sem bil pritlikavec, sedaj sem velikan, toda človek v vsej ponižnosti in skromnosti. Taka je eleganca Božjega duha.
Vstajenje sem začutil v pripovedi o trinajstletnem dečku, suhljatem, a zelo vljudnem in prisrčnem. Vsako nedeljo je šel k maši in obhajilu, domov grede pa bi se vselej oglasil pri svojem birmanskem botru; ta ga je vsakokrat prav čudaško preskušal: No, moj Toni, kako se kaj počutiš zdaj, ko si bil pri maši in obhajilu, ko si molil in pel, a si zdaj kaj bolj zdrav, bolj pogumen, korajžen, pameten, skratka srečnejši. Deček je motril svojega čudaškega botra, mežikal z očmi, vajen ga je že bil, na pamet je  znal litanije njegovih zbadljivk, prepričan tudi, da mora do konca prestati botrova vprašanja. Spet mu je rekel: »Kaj praviš, moj deček, ali ne bi bilo Bogu ljubše, če bi se usedel na dobro hrano, ne pa padel v prazni želodec?« Toni bi ostal še naprej trden, molčeč, kar koli bi mu boter govoril, deček se ni dal premakniti, le smejal se je blaženo. V ozadju vsega njegovega zadržanja je bilo: rad bi spreobrnil svojega očeta, ki se norčuje iz vere in fantovega prepričanja, da sta ga le vera in molitev ozdravila, dve leti je bil namreč težko bolan, da je upanje na ozdravitev že pri vseh povsem splahnelo.
Vstajenje? To je razumeti in sprejeti bolj s srcem kot s pametjo Jezusovo misel: Za vas sem prišel na svet in se nisem spraševal, kakšen je ta svet, dovolj mi je bilo, da me je moj Oče poslal, da bi vam povedal, kje je pot, kje resnica, kje življenje? Da bi vam odpiral oči za sonce, ki je nad nami, za prelesti narave, v vsej pomladni, poletni in jesenski opravi, da bi po vsem tem okusili božjo bližino, božjo ljubezen, božjo dobrotno vsenavzočnost.
Vstajenje? To je stopiti v območje božje bližine, s srcem in dušo zaznavati očarljivo lepoto slovenske pesmi, ne tiste uvožene z vseh koncev sveta, temveč naše, naših ljudi, ob pesmi Cerkve, pesmih ubranih, odprtih src: Gaudens in Domino, Exultate iusti, Laetentur coeli, Laudate Dominum, Christus est natus, Resurrexit Dominus, alleluia, vere resurrexit, alleluia, Hristos voskrese, uistinu voskrese … Hvalimo Gospoda, Radujmo se v Gospodu, Naj ga hvali nebo in zemlja, zakaj rojen je za nas, Vstal je Gospod, aleluja, zares je vstal, aleluja! Vstajenje pomeni prebroditi hrup vsakdanje plehkosti, kvante, potrošništva in nasilja, povprečnosti, površnosti, nizkotnosti, prepirov, hrup tiste besedne gnojne brozge, s katero le še krošnjarimo med sabo, tistih velepomembnih nečednih kvasačev izza raznih ambonov, mikrofonov, okroglih miz, tiskovnih konferenc. Kjer rjovejo, lajajo in tulijo kot zveri, povrh pa še v »blagor ljudstva«. Prestopiti kamniti prag vstajenja, vstopiti v njegovo območje, pomeni biti dojemljiv za tisto, kar je   Shakespearov Hamlet izstrelil med ljudi: »Več je stvari na nebu in na zemlji, ko šolska si modrost jih sanja!« Božja stvarnica je bogata z naboji vstajenja.
Vstajenje? Svetovni dan »Zemlje«, na veliki petek, nas je spodbudila k  premisleku: Voda dobi okus kamna, po katerem teče, človek okus zemlje, ki ga je rodila, vsa zemlja okus Stvarnika, ki jo je ustvaril, kristjan okus vstajenja, za katerega nas je opredelil vstali Kristus, po ljubečih dlaneh svojih rok.
Vstajenje? Sem preprost človek, ki ne maram nikogar ubijati, ničesar pustošiti, z nikomer se bojevati, vse svoje moči hočem posvečati, da bi gozdovom ohranjal dušo, zemlji zeleno listnato odejo, rekam čisto vodo, ljudem čisti zrak, svobodo, braniti hočemo naše drage otroke, ki še ničesar ne vedo in so lačni le nežnosti in mleka, ljubezni in zdrave prehrane.
Vstajenje je stalnica v našem življenju? Največ je hrepenenja po njem – takšnem ali drugačnem. Deklica je desetkrat molila: izpoved vere. Zakaj? Da bi mati pustila teater, da bi oče dobil bolje plačano delo, da bi enega brata minila astma, da bi si drugi brat, z otroško paralizo, povrnil gibljivost hrome noge, da bi uspela operacija sestrine možganske ciste, da bi botro nehal mučiti zobobol, da bi se bledolični mulat popravil in pustil njenega brata pri miru, da bi si sosedov pes pozdravil nalomljeno nogo, da bi policija uspešno preganjala jehovce, ki so se prilimali na vrata njenega doma ter silili vanjo s tistim svojim biblijskim križkražem, da bi se spokorila fotokopirka, ki je v časih hude krize počasi skadila celo Sveto pismo, tisti papir je bil namreč kot nalašč za zvijanje domačih cigaret, da bi njena soseda, ki čepi na denarju kot kura na jajcih, uvidela njeno revščino, da moški njenih sanj, s katerim je plesala z licem ob licu, ne bi nikoli ušel iz tega objema.
Vstajenje je stalnica v našem življenju: nikoli ne prenehamo iskati obale, kamor bi se oddali, da bi nam bilo manj sile. Če si vstajenja ne priznamo, potem goltamo to življenje in vse, kar ga sestavlja, kot vreča brez dna, potem vse, kar nas obdaja, spreminjamo v kosti za glodanje po svetu in po ljudeh, kot da okrogli, debelušasti plešemo polko, potem smo kot Bach, ki ga nekdo zaigral je na žago.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 24. april 2011