Cistercijan pater Anton Nadrah je svojo najnovejšo pesniško zbirko v podnaslovu poimenoval preprosto Evharistični haikuji.
Čeprav se morda zdi haiku kot preprosta igra štetja, je starodavna japonska tradicija haikuja pravzaprav ena najbolj tenkočutnih in globokih pisnih oblik, kar jih je bilo kdaj koli ustvarjenih. V japonskem haikuju mora vedno biti prisotna narava in človek se mora od nje česa naučiti. Mora pa haiku tudi izraziti, kako skozi minevajoči čas obstaja večnost duše in nadoblast duha. Pri patru Antonu je večnost duše tisto, kar nadomesti naravo in sploh vse, kar nas opredeljuje. Je pa nekaj haikujev tudi takih, pri katerih je poudarjena narava.
Da ne gre za navadne haikuje, kaže besedica »evharistični« v podnaslovu zbirke, pa tudi tri kitice po 17 zlogov.
Njegove pesmi so nežne in krhke, vendar večne v svoji minljivosti. Nič velikega se ne dogaja v njih, če izvzamemo, da je velika Jezusova in naša daritev, Jezus kot hrana, njegova evharistična navzočnost.
Avtor besede uporablja racionalno, ničesar ni odveč, kot se spodobi za pravi haiku. Svoje vtise bolj slika kot opisuje. Skopost besed nadomesti bogastvo duha. So kakor vzdih duše, kakor ena sama molitev. Izkaže se, da je za izražanje duhovnosti, ta pesniška zvrst kot nalašč. Vsak posamezni haiku je kot klic srca. Lahko le prisluhneš ali pa pridružiš svoje misli. Lahko se seveda bere vsaka pesem zase, še prepričljivejši je cel cikel. Jasno je, da bo vsak bralec našel določene verze, ki ga bodo bolj prevzeli in se bo ob njih pomudil dalj časa. Predvsem pa bo našel v njih vzdušje, ki prinaša osrečujoč in pomirjajoč občutek – menim, da tudi avtorju. Prava pesem ima moč, da naredi svet boljši. Tako se z branjem haikujev patra Antona skupaj s pesnikom od verza do verza kakor po lestvi vzpenjamo k temu boljšemu v nas.
Iz spremne besede Valči Ravbar