Opis

Stanko Devjak v novi zbirki še vedno srečujemo na poti, kakor je zastavila svojo prvo zbirko Visoke vode. Krajine, kjer se zdaj mudi, so naslikane z nekaj impresionistične manire, migotave so in razpršene, da bi potem splaval iz globine escherjanski skelet, stopnišča, arkade, priprta in odprta vrata, razgledni stolpi kot neka vesoljna katedrala. Že od prve zbirke jo spremlja občutje svetosti te zgradbe – kar najde v provansalski krajini. To ni svet, ki živi zase in smo v njem mi, uokvirjeni v njegovo stalnost in neogibnost. Bolj se zdi, da bo izginil, ko zapremo oči, da bo gozd nekdo posekal, ker ga več ne gleda »bela spletična«, ki ve, da se v njenem pogledu razkriva prava narava sveta, ki zre Onkraj. Vse to spremlja rahla patina vzvišenega jezika z arhaičnimi besedami kot »ravan« ali »opoldanska vročica«. Del tega svečanega, notranjega pogleda je tudi subtilno dojemanje narave, ko vidi, kako se čez travnik in vroča zrcala, ki nastanejo s segretim zrakom, razlije belina konj v ravnici. Slavec še poje v obokih gozda. Kakor da je v njeno poezijo vdrla arabska in ji podarila nežnost doživljanja. Leposlovje Poezija Stanka Devjak leposlovje za odrasle pesmi poezija