5. postna nedelja – Tiha, pretiha nedelja! – Jože Zadravec

Leto A, 10. april, 2011

Strnjeno izpisan scenarij življenja: Marta in Marija žalujeta za bratom Lazarjem. Jezus je rad zahajal v njihov dom. Vsak rad prihaja tja, kjer se čuti sprejetega. Ko je bil Lazar na smrt bolan, pa Jezusa ni bilo blizu. Očitajoče mu sestri pravita: Če bi bil ti tu … prišel je, a je Lazar bil že v grobu. Jezus se je zjokal, kar je človeško razumljivo, saj ga je imel rad. Jezus je storil čudež – Lazarja je obudil k življenju. To pomeni vsaj to, da le globoka vera in iskrena ljubezen storita, da spet vse zaživi, mrtvo se prebudi k novemu rojstvu.
»Tiha nedelja«. Čemu »tiha«? Popoln odgovor na trpljenje, ne samo Jezusovo, temveč trpljenje nasploh, je samo molk, neizrekljivo strašen. Življenje, ki ga živimo je neulovljivo pestro, zdaj nebeško lepo, spet kot smrt pošastno, zdaj rojstvo, zdaj smrt, tu ljubezen, tam sovraštvo, tu dobrota, tam sebičnost.
Radost pesnika, ko mu uspe v verzih s sočno besedo izpovedati, kar mu prinaša navdih, zatem pa spet občutek praznine in samote. Hvala, ker si z menoj, da nisem tako »prekleto sam«, pove eden, čigar poezija je človeško tako globoka, da jo je hotelo imeti v svojem jeziku kar trinajst narodov. Trpka žalost drugega: ljubljeno hčerko mu je vzela smrt, a obetavnemu sinu se je pomračil um, »sedaj sem tako pasje sam«. Ena sama radoživost v izpovedih tretjega, a si je njegov ljubljeni sin pri dvajsetih letih starosti vzel življenje, te bolečine si oče ne more izbrisati iz srca, njemu pa sedaj življenje že štiri mesece visi na nitki, bojuje se zanj, da bi ga ohranil.  Tako četrti in peti in šesti: ta se je odrešil v samomor, drugega je odrešila blaznost, tretji je zbežal v »novo življenje«, ki se ga je nadejal najti v naravi, med živalmi, rastlinami, kamni, gozdovi, rekami.
Tudi to je »tiha nedelja«, pretiha, ko ob tragičnem občutju, ki se je vselilo v dušo in srce, ko umolkne beseda in vse je tiho, laja samo »gluhost stvari« in  »neznosnost bivanja«. »Tiha nedelja!« Pretiha ob vsem, kar se dogaja na odru, ki se mu pravi življenje, kjer slehernik  piše svojo zgodbo –  kalvarijsko pot.
Naši srednješolci dobro poznajo nesmrtna dela naših pesnikov in pisateljev, ki so nadvse ljubili življenje. K sreči ne poznajo vsega, sicer bi se jim v grlu zategoval vozel vprašanj: zakaj je pesnika slovenske moderne Murna Aleksandrova življenje tako pestilo, da je povsem zapuščen v Cukrarni, nažrt od jetike, umrl pri 22 letih?  Zakaj je priljubljenega Goriškega slavčka življenje tako pritisnilo ob steno, da je zapisal verze o skrajni osebni stiski: »Kedor bi pa ko jaz na sveti / imel čutiti in trpeti, / med dvomi, zmotami viseti, / človeka ustvariti nikar!« (sklepni verzi pesmi »Človeka nikar«). Zakaj je pesnika Antona Aškerca življenje tako teplo, da je zagrenjen opustil duhovniško službo, kaj ga je gnalo, da je toliko potoval po svetu, ne da bi ga kdaj potešilo? Zakaj je odličen stilist, esejist Izidor Cankar opustil poklic duhovnika, a je na koncu spoznal, da ga ni potešila tudi briljantna kariera umetnostnega zgodovinarja in diplomatske službe v Londonu in Atenah. Mladi Srečko Kosovel, umrl je star komaj 22 let, a je v svoji poeziji izpovedoval grozo predsmrtnega nemira, tihe klice smrti je slutil v jesenski pokrajini, v nočnih mrakovih, v usihajoči  moči svojega telesa in v svoji notranji razbitosti. Pesnika Franceta Balantiča, 22-letnega Kamničana, so scvrli zublji ognja, svojo poezijo je prepletal z motivi zemlje, ljubezni, smrti in razmerja do Boga. Zakaj so mu še po smrti delali krivico, zanikovali njegovo ime in zamolčevali njegovo resnično veliko poezijo?
Blodili so v osebni samoti, hrepeneč po odrešenju iz duševne in telesne razklanosti. Radi so živeli, želeli so ljubiti in biti ljubljeni. A oni so le neznatni ščepec s poligona trpljenja na zemlji. Skoraj ni naroda, ki ne bi imel v svoj jezik prepesnjeno poezijo Garcia Federica Lorke, a je prav ta zapisal: »Sem ena sama samota brez sanj!« Ruski pesnik Sergej Jesenin  (+1925), ta veliki »državljan vasi in kmetov«, je svoje življenje sam sklenil na božič 1925, v leningrajskem hotelu, star komaj trideset let: prerezal si je žilo na levi roki in z lastno krvjo napisal svojo zadnjo pesem v slovo, dve štirivrstičnici.  Njegove »Pesmi huligana« so protest  zoper hinavce in lažnive moraliste družbe svojega časa. Največji ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin (1799-1837) je življenje izgubil v dvoboju. Mladi pesnik Mihail Jurjevič Lermontov (1814-1841), 23-letni oficir, je ogorčen pisal o Puškinovi smrti, zato so ga začeli preganjati; življenje je izgubil v dvoboju. Pesnik Vladimir Majakovski (+1930), najvidnejši poet ruskega revolucionarnega obdobja, glavni zvočnik ruske revolucije in partijske politike. Ko je videl vso frazerstvo komunističnega enoumja, je napravil samomor, in to  prav v času, ko je pisal najbolj ognjevite agitacijske verze. V poslovilnem pismu je napisal: »Zame ni izhoda.« Romunski pesnik Mihail Eminescu (1850-1889), pesnik v samem vrhu pesniške elite romunskega naroda. V osebnem in družbenem prizadevanju za pravičnost in enakopravnost, poštenost in doslednost se mu je pomračil um in ta tragična bolezen mu je tudi utrnila življenje. Pesnika Heinricha Heineja (1797-1856) je preganjala uradna Nemčija. Z nobenim nemškim pesnikom ni Nemčija ravnala tako grozno kakor s Heinejem. V Hitlerjevem času so vse njegove knjige zaradi njihove vsebine in avtorjevega židovstva sežigali, prepovedovali objavljanje njegove poezije, prekrstili so tiste redke ceste in ulice, po njem poimenovane. Nobelov nagrajenec ameriški pisatelj Ernest Hemingway (1899-1961) je že za življenja užival legendarni sloves; ni ga bilo na svetu pisatelja, ki bi napisal čudovitejše strani o ljubezni. Na koncu pretresljiva vest: Hemingway si je vzel  življenje.
Ranjene, raztrgane in prebodene duše so prepadi, ki jim znanost ni izmerila globine. Toda prepadi vedno kličejo po nebesni sinjini. Dostojevski je v romanu Bratje Karamazovi dal na usta menihu Zosimu pomenljive besede. »Na zemlji je res tako, kakor da blodimo; in ko ne bi bilo pred nami dragocenega Kristusovega obličja, bi se čisto izgubili in propadli, kakor je propadel človeški rod pred vesoljnim potopom.« Pripravljal se je, da bo napisal knjigo o Kristusu, a je ni napisal, toda v njegovih delih je za eno obsežno knjigo izpovedi o veri in Kristusu, ki je zanj temelj življenja in odrešenja. V tem je iskati smisel in sporočilo »tihe, pretihe nedelje«. Ali zgovornejše: Na koncu predora je luč!
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 10. april 2011