Kakšno igro igraš? Nehaj se pretvarjati!
Življenje je podobno gledališki predstavi, kjer vsakdo igra neko vlogo. Čeprav se trudimo od časa do časa zamenjati svojo masko, kljub temu obstajajo vloge, ki jih najraje igramo. Zato se nam večkrat zgodi da smo zlepljeni z določeno podobo in se je ne moremo znebiti. Pogosto se skrivamo za vlogo žrtve, ki mora plačati za nepravičnost in nered v svetu. Zato z veliko lahkoto prenašamo krivdo na druge in nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Nekateri se bolje počutijo v vlogi tožnikov. To so tisti, ki imajo vedno prav in se trudijo, da vsako svojo napako skrijejo pred drugimi. Nekaj pa je tudi takih, ki so dobrotniki človeštva. To so osebe, ki se stalno za koga žrtvujejo, pa čeprav jih nihče za to ne prosi. Ko se vse tri vloge v eni osebi združijo smo priča igri, ki vodi v zmedo, ki ji ni videti konca. Takrat je treba nehati igrati svojo vlogo in se odstraniti, sicer bomo nesrečni vse življenje.
Enako lahko gledamo na današnjo evangeljsko zgodbo: pred nami je ženska, ki je prisiljena igrati vlogo žrtve. Morda so ji že kot otroku dali vlogo, da mora biti prostitutka vse življenje. In pojavijo se osebe, ki imajo vlogo tožnikov: to žensko so zasačili pri njenem delu. Zdi se, da so že dolgo čakali pravi trenutek, da jo lahko javno obtožijo. Ti tožniki so predstavniki zakona in profesionalni razlagalci resnice. Te osebe so vedno pripravljene kritizirati vsako nespoštovanje zakonodaje, zato na vsakem koraku branijo svojo podobo pravičnih sodnikov. Sedaj je nastopil pravi trenutek, da Jezusa postavijo v svojo vlogo in mu zapovejo, naj se jasno opredeli glede te ženske: »Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« Kaj bo naredil: jo bo obsodil ali jo bo oprostil?
Jezus ne sprejme vloge v katero ga silijo. Ko so ga izzivali je Jezus pisal po tleh. Verjetno je pisal stavke iz zakonodaje, ker je imel pred seboj profesionalne pravnike. Sedaj pa je vstal in skušal zamenjati vloge: tožitelje je postavil v vlogo sodnikov. Tako jim je dal priložnost, da to žensko rešijo ali jo obsodijo. Prisilil jih je, da začno gledati na to žensko z drugega zornega kota. Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko ga niso nehali spraševati, se je zravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!«
Zakaj je Jezus tako reagiral? Eden od vzrokov je ta, da so drugi vedno naše ogledalo. Ko nas kdo izzove, se moramo vedno vprašati, na katerem področju nas je izzval. Neprijetno počutje se vedno pojavi, ko se nas kdo dotakne na mestu, kjer je rana, na področju, kjer se ne počutimo dobro. Opozori nas na nekaj, kar sami nimamo in s tem sproži zavist; lahko pa me opozori na nekaj, kar mi ne ugaja in s tem sproži v meni jezo. Zato se lahko sami prepoznamo v vsakem dogodku.
Ti pismouki in farizeji so v tej nezvesti ženi prepoznali svojo nezvestobo, ki je lahko kot možnost ali pa je celo resnična. Ta ženska jih je spomnila, da lahko sami postanejo takšni kot je ona. V Svetem pismu večkrat naletimo na odlomke, kjer je Izrael kot narod označen kot nevesta, ki prešuštvuje in je nezvesta. Tožitelji so se lahko prepoznali tudi v tem, kar je Jezus pisal po tleh. Jezus nas zato vabi, da se skušamo prepoznati v osebah, ki jih kritiziramo, kajti tudi sami smo lahko žrtve, ki si tega stanja nočejo priznati. Pred ogledalom se pogostokrat ne počutimo dobro in bi ga najraje vrgli po tleh. S takšno potezo ne bomo nič rešili, zato je bolje, da se skušamo videti in prepoznati v osebi, ki jo obtožujemo.
Jezus se zaveda, da v tej zgodbi, ki smo jo poslušali, ni glavna oseba ženska, ki so jo zasačili v prešuštvovanju, ampak on sam. To, kar se je dogajalo s to žensko, se bo kmalu zgodilo z njim: prijeli ga bodo in obsodili, pa čeprav je sam nedolžen, brez prave krivde. Postavili ga bodo pred Pilata, ki je suženj svoje vloge, ki jo opravlja.
V zgodbi tožniki, pismouki in farizeji naenkrat postanejo obtoženci. Tako se igra obrne in so prisiljeni drug za drugim oditi s prizorišča. Ko so odšli, se je Jezus zravnal in sam sprejel vlogo sodnika. On je pravični sodnik in zato je lahko usmiljen. On je zato prišel na svet, da bi reševal ljudi in to vsakega človeka brez izjeme. Zato Jezus ne ostane v vlogi sodnika: ko je tej ženski pomagal, da se je zavedala svojega stanja, napak in grehov, ki jih je storila, se tudi zanjo Jezus vzdigne in ji reče: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!«
Jezus ni le sodnik, ampak je tudi odrešenik in vstali Gospod. On lahko naše stanje popolnoma spremeni in vzpostavi nove odnose. On ne dovoli, da bi nadaljevali s staro igro, ki se nikoli ne konča dobro. V prvem berilu nam je prerok Izaija govoril v Gospodovem imenu takole: »Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite?« Treba je biti odprt do vsakega človeka, da opaziš dobro, ki se vedno dogaja.
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedeljska meditacija Postni čas