4. postna nedelja – »Samo ljubezen naredi, da vse na svetu zaživi« Tone Kuntner – Jože Zadravec

Leto A, 3. april, 2011

Modri Sirah me je v svoji knjigi Ecclesiasticus (Cerkvena knjiga) poučil z naslednjim nagovorom: »Ne zapletaj se dvakrat v greh, zakaj že zaradi enega ne boš brez kazni. Ne bodi nestrpen pri svoji molitvi in ne obotavljaj se dajati miloščine. Ne zasmehuj človeka v njegovi dušni bridkosti, kajti je eden, ki ponižuje in povišuje. Ne snuj prevare zoper svojega  brata in ne delaj prijatelju nič podobnega. Ne dovoljuj si nobene laži, ker navada v njej ne vodi k dobremu« (Sir 7, 8.10-13). Modri Sirah je veliki dobrotnik človeka, ker ga usmerja na pravo pot, to je pot miru in osebne sreče.
Svetovno leto prostovoljnosti, v vesoljni Cerkvi in tudi na Slovenskem pa leto solidarnosti in dobrodelnosti, na Rakovniku 20-letnica neprekinjenega delovanja Karitasa, kamor se ljudje v skrajni stiski lahko zatečejo in prosijo pomoči v različnih potrebah. To troje – prostovoljnost, solidarnost, Karitas – je med seboj najtesneje povezano. Modri Sirah svari: pred nestrpnostjo, sebičnostjo, hlinjenostjo, zasmehovanjem, pred zavajanjem na kriva pota, Cerkev vabi k razumevanju ljudi v stiski, pomoči revnim, ljudem na robu preživetja, Karitas je za vse nenehna priložnost, gradi mostove med ljudmi. Bral sem, da je sto milijonov Evropejcev vključenih v razne oblike dobrodelnosti. »Drug drugega bremena nosite« je standardni klic vsake nedelje. Vsak ima svoj križ, izmenjaje ga nosimo: eden je težji, drugi manj, tretji je še težji, najtežje pa je takrat, ko sploh ni nobenega križa. Tako smo se ga navadili, da ne moremo biti brez njega.
Bral sem poučno pesem, ki je nastala v Neaplju nekako v istem času, kot je pesnik France Prešeren pisal svoje poezije.
Ko sem se rodil, sem v sebi zaslišal neki skrivnostni glas: Rojen si zato, da boš nosil križ. Ko sem odraščal, me je ta glas še pogosteje  nagovarjal. Jokal sem, a sem objel križ, ki mi ga je nebo naklonilo. Vsak dan sem potem motril ljudi, kamor sem se ozrl, povsod sem videl ljudi, kako se vsak upogiba pod težo križa, ves svet jih je bil poln. Vsi zemljani so nosili križ: vsak je nesel svojega. Motril sem kralja, obdan je bil s svojimi dvorjani, baroni, vitezi. Tako mračni so se mi vsi zdeli v obraz. Zaustavil sem stražarja in ga vprašal: Kakšne misli nosi v glavi tvoj kralj, da je tako mračen v obraz? Odgovoril mi je: Križ nosi, ki mu ga je s prestolom in krono dal Gospod. Nekega dne sem zagledal vojaka, ki se je vračal s fronte; z berglami si je pomagal pri hoji, na bojnem polju je izgubil nogo. Pri srcu me je stisnilo, žalosten sem ga vprašal: Čemu se vračaš, bojeval si se, postal slaven, odlikovan, nagrajevan, ali ti ni dovolj križ slave? Odgovoril mi je: Moji dnevi slavnega bojevanja so minili, drug križ mi je naložil Gospod. Ob postelji umirajočega sina sem videl jokati elegantno bogato mater. Tolažil sem jo: Kaj jokaš, mati, nebo ti bo poslalo druge sinove. Rekla mi je: Dovolj mi je križ, ki mi ga je nebo poslalo. Srečal sem postavnega moža, ogrnjenega v svilena oblačila, na glavi s klobukom, ki se je lesketal od biserov. Nagovoril sem ga: Ali nisi ti edini, ki ti je življenje z rožicami postlano? Nič ni odgovoril, odgrnil je le svoj dragoceni plašč in  dlan položil na prsi, češ v srcu je moj križ, ni viden, a je velik, težak in grenak. Gledal sem, gledal, kot grah debela solza je včasih kanila na zemljo, a srce mi je govorilo: Ni ga človeka na tej zemlji, ki ne bi imel svoj križ! (Pietro Paolo, 1809-1852). Cerkev je največja dobrotnica človeštva, saj nam tisočletja pripoveduje, da kalvarijska pot vodi k jutru vstajenja.
Pritegnili boste, kako resnična, kako življenjska, kako neoporečna  je ta zgodba, ubesedena v verze. Včasih si mislimo: glej, končno smo se le odrešili neznosnega križa. Da, da, enega smo se odkrižali, drugi je že strumno prestopil naš prag. Otroci še znajo sanjati o lepem svetu, v teh sanjah znajo biti tudi solidarni z odraslimi, ko jih razveseljujejo, osrečujejo, razbremenjujejo. Ali ni pravljično lep prizor, ko je Jezus sprejemal otroke, nanje polagal roke, jih srečen blagoslavljal. Zelo zgovorna in poučna je pripoved, ki sem jo v teh dneh pisno prejel. Otroci so za materinski dan – 25. marca – prikazali igrico, v kateri je poglavitni motiv otrokova ljubezen do matere. Osnovni refren je bil: »Jaz sem v tvojem srcu zvezda, ti pa si v moji zvezdi ljubezen.« Majhne deklice so se v baletnem plesu iz zvezdic spreminjale v radovedne mucke, zajčke, zvončke, račke, ki so odhajale v planine, a so se vsak dan tudi vračale, a vedno manj jih je bilo, ki bi se vrnile. Končno pa ni bilo nobene več nazaj. Tedaj je tudi mati, vsa žalostna, odpeketala v gore in tam klicala, da je odmevalo na vse strani: Kvak, kvaka, kvak … V hipu so bile vse pri njej. V to veselje je bila vključena tudi evangelijska prilika o izgubljenem sinu, ki se je vrnil ne samo zaradi tega, ker v tisti daljni deželi, ni imel ne vode in ne kruha, vrnil se je, ker je v sebi čutil pekoč spomin na očetovo ljubezen. Otroci-zvezdice so vse navdušili in vse občinstvo osrečili. Mamice so bile tako srečne in vesele, da so ploskale tako ognjevito, kot da bi njihove deklice, njihovi srečni drobižki prejemali najmanj Oskarja za najboljšo vlogo. Ves prizor otrok je bil uglašen na temo: Ljubezen je tista, ki daje moč za življenje, voljo za odpuščanje, spravo, moč vrnitve, za rojstvo novega življenja.
Kdo je solidaren? Vsaj tisti, ki v sivino človekovih dni prinaša sonce prijateljstva, sonce ljubezni in dobrote, sonce bližine, svežino prijazne besede, rosno jutro otroških oči. Takrat se križ odraslih spreminja v vstajenje, takrat  življenje podarja jamstvo odrešenja.
Mladi Dominik Savio je bil utelešena solidarnost, ker je bil ljubljenec Boga. Postal je svet, to se pravi v srcu in duši mlad, odprt in sprejemljiv za vse dobro in lepo. V prijaznem, prijateljskem, od vseh slabih vplivov hudobnega sveta  zavarovanem domu pri don Bosku je zorel in dozorel za nebesa. Smrt zanj ni bila križ, ni bila tragična, temveč odhod k Očetu večne dobrote in ljubezni, lepote, ki presega vsako zemeljsko. Dominik je izziv in klic: Ustvarjajmo dom, ki bo topel, prijazen, dovolj človeški in božji. Pravi dom ni nikoli vnaprej podarjen od Boga – po naši meri je. Čim več ljubezni vgradimo vanj, več je v njem Božjega blagoslova in Božje bližine.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 3. april 2011