4. postna nedelja – Družina – Dobra dela so kot luč, ki se razdaja s svojo svetlobo – Jože Zadravec

Leto B, 18. marec, 2012

Bral sem v teh dneh kroniko župnije Presvetega Srca Jezusovega v Podgorici v Črni Gori, ki jo od leta 1966 upravljajo salezijanci iz Slovenije: v letu 2000 je v župniji živelo 526 družin katoliške veroizpovedi. Torej »katolička porodica«: mati, oče in otroci. Normalna, naravna, elementarna skupnost ljudi, kakor jo je Bog od vsega začetka hotel. Bral sem tudi v reviji »Naša luč«, ki je namenjena našim rojakom po svetu. Revija nagovarja predvsem družine naših rojakov v pastoralnih središčih: London, Eisden, Maasmechelen, Chatillon-Pariz, Merlebach, Berlin, Hamburg, Augsburg, Essen, Mannheim, München, Stuttgart, Köln, Bruselj, Ingolstadt, Zürich, Göteborg. Ko izseljenski duhovniki pišejo o dogajanju v slovenskih katoliških misijah, besedilno in slikovno postavljajo na prvo mesto »družine«; imajo natančno evidenco, koliko družin, razseljenih blizu in daleč, pripada njihovemu pastoralnemu središču. Vselej je »družina«, tista najbolj priljubljena celica družbe in države, zato sveta stvar.
Evangelist Matej vidi v družini, ki jo oblikujejo oče, mati in otroci, dragoceno svetinjo, ki ji trdnost in enkratnost daje vera v Boga: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; ali kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10, 37). Ko trezno in preudarno prevetrimo današnje razvpito »za in proti«, kar bo doseglo svoj višek naslednjo nedeljo, 25. marca, se mi zarisuje podoba babilonskega stolpa, podoba sveta, kjer »lokomotiva izgublja vijake«, družba kot brodovje, ki vedno bolj tone, a smo sanjali o novi zemlji, novem človeku, novi družini, v tem kaosu le Cerkev čutim kot »šotor utrujenih romarjev«, kot da je nekdo v nas zasejal nekaj, kar je podobno žerjavici, nekaj, kar nas spravlja ob pamet. Ni vse od Boga dano, mi smo tisti, ki dobre božje zapovedi ne upoštevamo, delamo to, kar delamo in dostikrat nasedemo, za kar potem grenki davek plačujemo.V svojem Tugomerju (1876) je Fran Levstik svaril: »In bojte, bojte krivih se prerokov, ki zmeraj zlodej jih med ljudstva pošlje, ko rev in stisk je itak polna mera.« Beremo, poslušamo, gledamo, kako dandanašnji živimo  v agoniji moralne in etične mrakotnosti, v agoniji korupcije, prevarantstva, političnega zaplotništva, neukrotljive in nore popadljivosti, zato pa narod plačuje davek vsakršni umazaniji, zato pa uspešno žanjejo karieristi, hvalisavi in kričavi ničvredneži, polni puhlih demagoških fraz, v resnici pa so grobarji našega naroda, teroristi duha s hinavskim nasmehom na obrazu, mešetarji z zemljišči in diplomami.
Dober prijatelj, pisatelj in pesnik (Bojan Štih), mi je že čas pred 35 leti označil, dandanašnji ni nič drugače: Zlo se je zakotílo v vseh porah naše družbe, naprej se prebija komolčarstvo, ki je pridelalo same izgube in se potem spet povzpelo za eno stopničko, vedno manj ima veljavo tisti, ki se bojuje za srečo prihodnjih rodov, ki mu je človek zakladnica razuma in dobrote in si na vso moč prizadeva , da bi preuredil ta hudičev zagamani svet spletkarjev in nepovabljenih vsiljivcev v človeku prijazno domovanje. Verjamem samo še besedi svoje matere, ki me je spodbujala k dobremu, cenim duhovnikovo besedo, umetnikovo besedo, zdravnikovo besedo, v njej iščem prostor spodbude, vlivajo mi veselje do življenja, do dela, do ustvarjanja, solidarnosti. Zlo kriči, napihuje se z reklamami, dobrota pa ne kriči, vselej je tiho na delu, cilj ji je ustvariti znosnejše bivanje ljudem v stiski, olepšati dom, odpirati oči, da je okrog nas veliko dobrih in delavnih ljudi, da ni samo zlo, hudobija, napadalnost, neustavljivo in brezvestno hlastanje po denarju, po imeti, postavlja nas ob bok tistih, ki vsak dan »dobro« mislijo in delajo.
Svet je lep, kdor pametno gleda nanj. Tako nas drobne niti dobrote, krotkosti in dobrosrčnosti povezujejo s Kristusom. V tej navezi se nam vsak dan poraja spodbuda: Bodi lep in dober v misli, besedi in dejanju, če hočeš deliti lepoto in dobroto, bodi preprost in skromen, kakor je bil Jezus Kristus, če hočeš prinašati trajne sadove, bodi resnicoljuben, pošten, pravičen in ljubezniv človek, prizadevaj si za čistost srca, za najvišjo kakovost osebnega in javnega življenja – sovražili in zasmehovali te bodo samo tisti, ki to niso, ker so si na različne načine zatemnili jasne poglede srca in vesti! Veliko dobrega so na zemlji naredili ljudje, ki so imeli globoko vero v Boga. Temelj evropski Uniji je postavljal svetniški Robert Schumann.
Poglej prave krščanske matere: kaj vse jim vsak dan od zjutraj do večera nalaga, a je njihova ljubezen do otrok in ljubega doma močnejša od njihovih naporov. Pogum jemljemo iz globoke pripadnosti Cerkvi. Poglejte vestne ljudi, prostovoljce, karitativne delavce, sploh osebe z dobro voljo: to so ljudje, ki delajo, ustvarjajo, osrečujejo. Morda se včasih zdi, da kristjani nimamo pravice biti zastava. O tem nas prepričujejo tisti, ki delajo dnevno politiko, ki tehtajo programe, se zanje odločajo, kažejo na šibke točke, izsiljujejo amandmaje / dopolnila – politična, družbena, socialna. Kristjani se moramo zavedati, da smo predvsem ljudje, ki moramo ob vsej tej zemeljski hiralnici odnosov postajati močne osebnosti, kajti samo take so zmožne stopati v strategijo humanega. V to mora biti prepričan vsak, ki se čuti odgovornega, da bo otrokom zagotovljena srečnejša prihodnost. Kdor hoče narediti okusno zajčjo obaro, mora imeti dobrega zajca. Kdor hoče oblikovati poštene rodove, poštene ljudi, poštene družine, mora biti najprej sam pošten. Kdor hoče, da se mladi rodovi ne bodo bali življenja, naj ne razglaša, da je ta svet grob, grozen, grd, ničvreden, preklet, da je v njem življenje trdo, trpko in težko, temveč da je ta svet za nas  božji dar, edini, ki v njem živimo, edini, v katerem se moramo udomiti in ga v dobrem naravnavati po svoji podobi, da je to življenje za nas edino, enkratno, neponovljivo, naj nas nese ali zanese, le ne pustimo se, da nas spodnese. Imejmo radi to življenje, pa nas bo tudi ono imelo rado. »S kakšno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo!«

Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 4. postna nedelja, 18. marca 2012