3. postna nedelja – Marec – ta veliki krščanski póstnik – Jože Zadravec

Leto A, 27. marec, 2011

Marec – ta veliki krščanski póstnik
Leto za letom poslušamo misli, ki nam jih navrže postni čas. Vsak si ga misli drugače, vsak ga tudi uresničuje po svoje. Po glavi nam rojijo, se pretakajo misli nekako tako kot voda, ki je že večkrat odtekla v morje, a se še vedno dviguje in vrača zdaj v eni, zdaj v drugi obliki. Poslušamo, beremo, mislimo, pišemo, vedno bolj pa nam je jasno, da nam je to, o čemer mislimo že tako ali drugače znano. Od grških filozofov Platona (427-347 pr. Kr.), Aristotela (384-322 pr. Kr.), Sokrata (470-399 pr. Kr.) je preteklo približno 2400 let. Njihove misli so bile že neštetokrat interpretirane. Sam Bog ve, kolikokrat so se doslej morali v grobovih obračati, če se niso že od samega obračanja povsem izničili. Vsak si jih po svoje razlaga. Beseda, neštetokrat rabljena, je nasičena s pomeni, ki jih včasih ni mogoče dognati.
Ob tretji »postni nedelji« bi lahko že malce posegli v sam pomen besede: póst. Latinska beseda zanj je »ieiunium«, pomeni tudi »glad«, ieiunus v pomenu tešč, lačen, pa tudi trezen, suhoparen ali pa tudi mršav, suh, dolgočasen, puščoben (prim. puščoben kot star menih). V slovenščini glagol: postíti se, póstim se / postím se. Slovenska beseda »post« je izposojenka iz starevisokenemščine (stvn) ali gotščine »fasto« ali »festi«, nemško »fest«, v pomenu »kar se drži, kar je trdno«. V vsakdanji govorici včasih slišimo stavke: »ker nobena kazen ni zalegla, so ga začeli postíti« ali tudi »lačen je, kot da bi se že teden dni postil«, »v postu je zbolel in obležal«, »hotela je shujšati in se je odločila za občasen post«, »naložil si je post: pokaditi samo štiri cigarete na dan«, »vsak petek je post«. V starih slovenskih spisih je mesec marec imenovan tudi »póstnik«.
»Ker je ta beseda domala izginila iz rabe, so zanjo umestni verzi pesnika Toneta Pavčka: »Pojem za mrtve stvari, / ki so prešle iz rabe. / Naj jih verz za hip obudi / in reši pozabe. // Celo večnost, iz veka v vek, / so služile človeku, / zdaj so odvečne kot lek, / ki mu je rok potekel« (Starožitja, Mohorjeva, Celje, 2004). Dosti resnice je na tem, da je tudi »póstnik« prešel iz rabe. Pa ne samo póstnik, temveč tudi »post«. Samo še v cerkvi slišimo besede: štiridesetdnevni postni čas, postna nedelja, petek-dan posta, pepelnica in veliki petek – dneva strogega posta, ko se zdržimo mesa. Pri vsem tem seveda mislimo zgolj na »delno ali popolno omejitev uživanja hrane v določenem času, z določenim namenom.« Prerokinja Ana, vdova, ni zapuščala templja »ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu« (Lk 2,37). Ko so se prvi kristjani »postili, jim je Sveti Duh rekel: Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical. Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali« (Apd 13,3). Apostol Pavel našteva, kaj vse ga je doletelo, a je vse premagoval »v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti« (2 Kor, 11,27).
Fant v Prešernovi pesmi »Zdravilo ljubezni« je izgubil dekle in se posti, da bi spet našel mir, gre med menihe, se posti, moli brevir, a »nazaj se ne vrne v srce mu mir«. V pesmi »Prva ljubezen« poje Prešeren o velikem petku, ko je »v posti Petrarkovo bilo srce užgano«. A zdravila ni, le »obup topi srce«.
Med našimi predniki je bil post zelo resna zadeva. Za to so morali poskrbeti v državi ministrstva, na deželi župani. Citiram odlok županstva (v Rakeku), z datumom 1. svečana leta 1904: »Zadnje dni vélikega tedna, na veliko noč, binkoštno nedeljo, Sveto Rešnje telo, sveti večer in na božični dan je po ukazu ministrstva 1. julija 1868 vsak ples brez razločka prepovedan, da zadnje tri dni vélikega tedna in na sveti večer tudi vsa godba nasploh. Ta pravila morajo biti v vsaki gostilnici in krčmi na takem mestu obešena ali pribita, da jih vsak gost lahko vidi in bere. Krčmar ali gostilničar, ki tega ne stori, zapade kazni do deset goldinarjev.« Tega besedila si nisem izpisal iz kakšne stare nabožne revije ali časopisa, temveč v naših dneh, uokvirjeno, z velikimi črkami, zavarovano s steklom, obešeno na steni ene izmed prijaznih in lepih gostiln v Bohinju, na poti v smeri Pokljuke. Odmislite, da bi si kaj takega drznil zahtevati ljubljanski župan v novi športni dvorani v Stožicah, ali v Cankarjevem domu, ali v kakšnem hotelu, ali v kakšni gostilnici, baru ali restavraciji.
Naši predniki so tudi od deklet in žensk zahtevali, da so v postnem času nosile skromno obleko, skromno frizuro, pa nič visokopetnega, nič pretirano dragocenih oblek. Morale so biti oblečene  tako, da so spodbujale k spokornosti, skromnosti. Bilo bi bogokletno, če bi kdo med bogoslužjem v cerkvi s kitaro zabrenkal. Bog ne daj! Fantje v tem času niso pohajali za dekleti. Bog varuj! V postnem času ni bilo porok. Kdor bi to storil, bi veljal za »belo vrano«, ki bi se je ljudje še dolgo izogibali, duhovnik pa, ki bi opravil obred poroke v postnem času, bi imel težke pogovore najprej z dekanom, zatem pa s škofom, ki bi mu ob premestitvah bil vse prej kot naklonjen, župljani pa bi o njem govorili, da ne diši po božje, temveč po hudiču.
V pričakovanju največjega med cerkvenimi in narodnimi prazniki – praznika velike noči ali Gospodovega vstajenja, nas predvsem križ, pobožnost križevega pota vabi k ubranosti, resnosti, poglobljenosti, iskanju in ustvarjanju srčnega miru, k urejanju naše najgloblje intime, tudi na zunaj k ustvarjanju prave duhovne klime. Naj nas spremlja vsaj misel, ki jo je zapisal veliki pedagog Carnegie: »Kdor si hoče ohraniti družinsko srečo, naj ne skopari z drobnimi pozornostmi in ljubeznivostmi. Brež ko se mu ponudi priložnost za kako prijazno dejanje, naj ga tudi takoj stori in naj ne čaka na jutri.« To vsekakor po božje diši!
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 27. marec 2011