3. postna nedelja – Trikrat je Jezus padel pod križem, mi pa za njim neštetokrat! – Jože Zadravec

Leto B, 11. marec, 2012

Vsak otožno hodi svoj križev pot, pleše svoj kalvarijski tango – od zibelke do groba, od otroštva do odraslosti.
Iz mojega spomina se včasih utrnejo kot zvezdni žarki imena znanih duhovnikov, ki sem jih srečeval, z njimi živel in kramljal, poslušal njihove pripovedi. Nosili so svoj križ. Danes vem, da ga niso nosili le zase, temveč tudi  za druge. Čas je prekril njihova imena, a ne za vedno. Svoje napore in kreposti, žrtve in molitve, svoje trpljenje in žulje, umiranje in smrt  so vgradili v temelje duha, iz katerega živimo še dandanašnji.
»Življenje je vredno življenja, če živimo drug z drugim v prijateljskih vezeh. Ko pa se drug drugemu odtujujemo, izgubljamo tudi vero v Boga. Le kako naj Boga častimo samo v kamrici svojega srca: Pot k Bogu gre vendar prek človeka.« Tako me je nagovoril likovni umetnik, duhovnik. Drugi duhovnik je prepotoval domala ves svet, v svoj objektiv je ujel mnogotera čudesa božjega stvarstva, nad 30.000 dia-projekcij je govorilo o Stvarnikovi navzočnosti v svetu. Brskal, tipal je, da bi se o njej prepričal. Samotar pod Gorjanci me je vedno znova presenečal z vprašanjem: Ali se bo slovenski narod kot celota zveličal? »K meni so prihajali vse vrste ljudje, vsak s svojo osebno stisko, z bolečino, razdvojenostjo, razočaranji, brezupnostjo. Jaz pa sem z njimi kramljal kot človek in duhovnik v enem kosu, kot enovito bitje: teolog, filozof, profesor, pedagog, pisatelj, akademik, doktor znanosti, ljubitelj narave, a predvsem kot ljubitelj ljudi v stiski.« Tako me je prepričeval veliki Slovenec in kristjan akademik Trstenjak. Čutil sem v njem Simona iz Cirene, popotnika, ki je Jezusu pomagal križ nositi, kot jeruzalemske žene, za katere je Jezus v najhujši preizkušnji zmogel izreči iz srca porojeno tolažilno besedo.
Kam je merila poslednja misel duhovnika iz Preske, ko so ga 21. septembra 1951, ob 1. uri po polnoči glasovi dveh neznancev zvabili k oknu, češ mudi se, mudi se,  umirajoči prosi poslednje maziljenje, potem pa je ob štirih smrtonosnih strelih obležal v mlaki krvi. Kam je merila poslednja misel 112 duhovnikov, pobitih v drugi svetovni vojni (od kogar koli že), kako je občutilo težo križa 200 slovenskih duhovnikov, ki so jih »ljudska sodišča« v povojnih letih poslala v dolgoletne zapore? To je bil njihov križev pot.
Ko se danes spominjam Avguština Jakoba, velikega moža, razsodnega, krepostnega, premočrtnega salezijanskega duhovnika tukaj pod Golovcem, stopa pred mene njegova trpka pripoved … Mnogi duhovniki, bogoslovci so zapustili Slovenijo, vsaj 90 po številu, trupla drugih so končala v breznih »nevesekje«. V svet, v neznano kam so odšli. Tam, mi je pripovedoval, sem z bolečino v srcu gledal, kako tovornjaki odvažajo nove tiskarske stroje in kar je bilo drugih nepremičnin. Ne vem, h kateri postaji križevega pota, bi ga postavil? Ne morem verjeti, da je zmogel preživeti kalvarijski tango prvi rakovniški župnik Martin Jurčak. Govoril mi je: Na praznik pomorjenih nedolžnih otrok, po božiču leta Gospodovega 1945, me je »ljudska oblast« odvedla v ljubljanske zapore z utemeljitvijo, da sem skrival orožje, da sem mladino odvračal od »udarniškega dela ob nedeljah«, samo za kratek čas greste z nami – in ta »križev pot«  je trajal kar osem let. Prestajal sem težke čase, toda nič ni moglo skaliti moje življenjske vedrine. V zaporih smo prepevali, veliko molili, brali Sveto pismo; bilo je veliko smeha. Duhovniki smo sprejemali tista leta kot Božji dar križa, s pesmijo smo si v ječo priklicali neprecenljivo notranjo svobodo in veselje. Iz tistega svojega križevega pota mi je Jurčak pripovedoval: »V Gospodu je naša moč! Sem še kako dobro razumel psalmista. Malodušnosti nisem poznal, nihče je ni mogel odčitavati iz mojih drž, z mojega obraza, iz pogovorov. Zakaj bi si delali skrbi, saj smo vendar v Božji roki, On, ki nas je priklical v življenje, nas bo z neizmernim veseljem sprejel ob koncu naše življenjske poti.« Življenjski križev pot je pisatelju Kozarju narekoval za življenje plemenite misli: »Mnogo mora v našem življenju umreti, da najdemo sebe in se osvobodimo. Mnogo nam mora biti odvzeto, da nam ne skali pogleda in ne iščemo svojega cilja zunaj sebe, ampak v sebi, v svoji duši, da znamo ceniti to enkratno, na zunaj malo pomembno življenje, ki pa je vendar tako dragoceno in sveto prav zato, ker je enkratno in se vsem dolgem bivanju teh neskončnih svetov, ki sijejo nad nami, nikdar več ne ponovi« (Pajkova mreža). Berem zapis iz davnih časov kot odmev na tragedijo, ko je osem ljudi našlo smrt pod ruševinami cerkve. »Molil sem za blagor duš vseh osmih žrtev. Molil sem tudi za ženo v črnini, ki se je verjetno prav namenoma udeležila prve maše v novem svetišču s kraja, kjer je njen mož, oče šestih otrok, izgubil življenje. Spet sem jo hotel najti s pogledom. Bila je globoko zbrana. Morda je mislila na moža, na otroke, posebno na najstarejšega sina. Saj je tudi v teh mislih bila iskana molitev. Morda pred njo ta hip plešejo temne sence nepozabnega dogodka, ki je uničil skoraj sleherno upanje. Šestero otrok! Moj Bog, kdo jih bo hranil, se je takrat spraševala. Kdo jim bo prislužil kruh, obleko? In vsi so še majhni. Kdo mi bo pomagal pri delu na polju? Ali bom za vse sama? Bom zmogla? Da, sama in dobri ljudje! Neustrašeno bom šla naprej. Ne bojim se življenja in ne trpljenja. Križ, kakor ga je nosil Kristus, bom z božjo pomočjo nosila tudi sama. Na moža ni pozabila, toda na njegovo smrt gleda danes s svetlejšimi očmi, vdana v Božjo voljo …«
Vsak hodi svoj križev pot. Za Kristusa je rečeno, da je pod težo križa trikrat padel, mi pa za njim neštetokrat. Ko so nam predlagali, naj se rodimo, nam niso povedali, kakšen je ta svet, brez turističnih prospektov smo šli v neznano in se neštetokrat opekli. Duhovito, hudomušno, čeprav ne preveč poučno se končuje  srbska ljudska pesem z naslovom Molitva ciganina: »Veliki si, moj Bože! Niko nije kao ti. Učini ljubav nesrečnom Ciganinu. Neka sav svet pomre, a ti, Bože, poživi. Pa pamet u glavu kada iznova svet stvaraš.« Brez prevoda.

Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 3. postna nedelja, 11. marec 2012