3. postna nedelja – Gorečnost za tvojo hišo me razjeda – Branko Balažic

Leto B, 11. marec, 2012

Rad opazujem majhne otroke pri igri. Navadno si poiščem tak položaj, da me ne vidijo, sicer bi motil intimni prostor, kjer njihova domišljija ne pozna meja. Določeno igračo so že tisočkrat razstavili, a še vedno poizkušajo in si izmišljajo nove oblike zadovoljstva. Za njih je igrača bog, zato se ne naveličajo ubadati z njo. Za otroke je svet igre podoben ekstazi ali zrenju. To je njihov popolni svet in nekaj časa si bolj popolne stvari ne znajo predstavljati.
In kaj je »popoln svet« pri mladostniku? Šola gotovo ne, ker jo večina nerada obiskuje. Ali jim popolnost nudijo hrupne zabave? Morda za kakšnega. Določena oblika zabave le za kratek čas zaposli mladostnikovega duha in že je treba iskati kakšno drugo adrenalinsko zadevo. To pomeni, da mladi nimajo nekega določenega kraja, kjer bi popolnoma zaposlili svojo domišljijo in nasitili svojega duha. Mladi so nemirnega duha, zato stalno iščejo nove, še nepreizkušene stvari in si tako pridobivajo nove izkušnje. Kmalu pa nastopi obdobje zaljubljenosti in takrat srce »pregori«. Za ljubljeno osebo bi bili pripravljeni narediti vse. Škoda, da to obdobje ne traja dolgo oziroma, da je danes moderno preizkusiti več partnerjev. Skakanje s cveta na cvet pa prinaša s seboj srčne bolečine, povezane z razočaranji. Ko srce preveč trpi obstaja nevarnost, da v določenem trenutku ne zdrži več in se ustavi. Človek se zakrkne v sebi, srce postane trdo kot kamen in neobčutljivo.
Ko je Jezus stopil v tempelj in opazil, kaj so naredili iz njega, ga je popadla sveta jeza. Spletel je bič in vse napodil iz svetišča. »Spravite to proč in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« jim je zabrusil. A je smel tako ravnati, če vemo, da je bilo to trgovanjem povezano z darovi za žgalne in druge tempeljske daritve? Jezus je opazil, da so hišo molitve spremenili v tržnico. V ospredju ni bilo več češčenje Boga, ampak zaslužki. Srce ni bilo pri Bogu, ampak pri denarju.
Brat, sestra, kje je tvoje srce? Ljubezen se ohladi, ko ni več gorečnosti; vsakodnevni izrazi ljubezni postanejo rutina, ko ni več drobnih presenečenj; hvaležnost postane obveznost, ko smo od drugega odvisni. Kaj narediti, da se okamenelo srce ponovno omehča? Ne smemo zdihovati po lepih starih časih, ker teh ni več in se ne bodo nikoli več vrnili. Ponovno je treba »zagoreti« in ogreti ljubljeno osebo ter hrepeneti, upati in verovati, da bo »nova« ljubezen naredila čudež. Kar se bo zgodilo, ne bo ponovitev starega, davno preživelega, ampak zares novost, ki je bila spočeta v preizkušnjah, v trpljenju utrjena in v novem ognju prerojena. Za marsikoga so to nikoli doživete sanje, a se splača tvegati, ker tokrat nič ne izgubimo, lahko pa veliko pridobimo. Naj Bog obilno blagoslavlja vsak tak nov začetek.
župnik Branko Balažic