Jaz grem! Bog vedi, kdaj se vrnem, če se sploh …!
Ko se odpravljamo na pot, na romanje, v mesto, moramo imeti pred seboj cilj, kam bi radi prišli. Tako je tudi v življenju. Vedno bolj pogosto pa se nam dogaja, da slepo sledimo javnemu mnenju, ki usmerja naše odločitve zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Sčasoma se kar navadimo, da drugi, sprotni dogodki in čas, sprejemajo odločitve namesto nas. To je tudi glavni razlog, da se lahko izgovarjamo, da so za dejansko stanje odgovorni drugi, ne pa jaz. Obnašamo se tako kot hočejo drugi in tako ne živimo več svojega življenja. Začnemo životariti in smo iz dneva v dan bolj mrtvi. Kje so vzroki za takšno obnašanje?
Odgovor nam daje Luka v današnjem evangeliju: opiše nam Jezusa, ki se je odločil, kakšen bo njegov zemeljski konec. Njegova spremenitev pred izbranimi apostoli na gori Tabor se je zgodila na začetku njegove zadnje poti v Jeruzalem, ko se je zavestno odločil, da sprejme izdajo, sodni proces in smrt na križu.
Kaj se nam dogaja v življenju, ko smo si jasno postavili cilj, ki ga želimo doseči? Svojo odločitev moramo večkrat preveriti in na novo definirati. Začetno odločitev je treba stalno popravljati, ker nas v to silijo nove okoliščine. V življenju vedno pridejo trenutki, ko je treba pogledati nazaj, analizirati pot, ki smo jo prehodili, se odločiti za kakšen popravek ali vztrajati na začrtani poti.
Jezus je bil na nek način sredi reke, ki je vedno bolj deroča: ali bo nadaljeval po poti na drugo stran, ali se bo vrnil? Sredi tega dogajanja se je ponovno zaslišal Očetov glas, ki se je pojavil že na začetku njegovega javnega delovanja: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« Pred Jezusom je bila izbira: lahko se zapre, kot je to predlagal Peter, ki je hotel postaviti tri šotore in trenutno odlično počutje zadržati, ali pa se odloči za izhod, da sestopi z gore in nadaljuje pot proti Jeruzalemu. Odločiti se pomeni znebiti se strahu, zavreči navidezno varnost in stopiti na pot, ki je za antično ljudstvo predstavljala tveganje, nevarnost, smrt.
Petrovi šotori predstavljajo varnost in zavetje. Zgodi se nam lahko, da se vse življenje nahajamo v šotoru, kjer smo varni, a vendar brez pravega življenja. Peter je bil vzhičen ob Jezusovi spremenitvi, začutil je pravi mir in je želel to stanje zadržati. Na nek način je Peter hotel imeti selfi fotografijo, ki bi ga spomnila na nepozabne trenutke. Toda za osebno srečanje z Jezusom ni potreben noben šotor. Srečanje z njim je nekaj živega, kar ni mogoče na noben način zaustaviti. Na koncu spremenjenja je bil spet samo Jezus, Mojzes in Elija sta se umaknila, ker sta bila samo za preblisk, kratek spomin na preteklost, ki je ni več. Samo v Jezusu se lahko srečamo z Bogom. To je bil smisel njegovega spremenjenja pred izbranimi učenci. Videli so ga onstran svojih predstav in svojih pričakovanj.
Z Jezusom se sklepa zaveza med Bogom in človeštvom. To potrjujeta dve osebnosti iz stare zaveze: Mojzes in Elija. Za ti dve osebi ne vemo, kje sta njuna grobova: Mojzes je sam šel z moabskih planjav na goro Nebo. Tam je po Gospodovem ukazu umrl in Bog sam ga je pokopal v moabski deželi, za njegov grob pa do današnjega dne ni izvedel nihče. Tak je zapis v zadnjem poglavju 5 Mz knjige. Prerok Elija je moral svojo preroško službo predati Elizeju. Ko sta se pogovarjala se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili. In Elija je šel v viharju proti nebu.
Mojzes in Elija simbolično povzemata Božje razodetje: prvi predstavlja postavo in drugi preroke. Mojzes je prejel zapovedi, z njim je povezana starozavezna tradicija, preroka Elija pa smatrajo za največjega starozaveznega preroka. Ob Jezusovem spremenjenju sta se pojavila, da bi tako izpričala, da sta tako postava kot preroštvo z nastopom odrešenika odveč, kajti Jezus je nad vsem, on je dopolnitev postave in preroštva.
Ko smo spoznali Jezusa je treba ponovno razmisliti o življenjski odločitvi, ki smo si jo postavili. Vsak ponovni razmislek pa je vedno povezan s tveganjem. Oblaki vedno nekaj zakrivajo in vendar se je iz oblakov slišal Očetov glas, ki potrjuje, da je Jezus pravi odrešenik. Vsakdo od nas na svoji poti išče neko garancijo, varnost in stabilnost. Pred nami se pogosto pojavijo oblaki in vendar se vsak hip lahko pojavi Jezus, vendar ne kot človek, ampak z novim obrazom kot poveličani Gospod. Njegov sijaj razsvetljuje naše življenje in nas vabi, da se ne zapremo v šotor, temveč stopimo ven in hodimo proti dokončnemu srečanju z njim, kar se bo zgodilo ob koncu sveta, ob poslednji sodbi, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedeljska meditacija Postni čas