1. postna nedelja

20. februarja, 2021

Svojo mavrico postavim v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo

»Kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem živim!« Tako je Bog odgovoril Noetu, ko so vode usahnile in je njegova ladja pristala. Po vesoljnem potopu je namreč Bog sprevidel, da potopi, potresi in druge katastrofe ne bodo prava rešitev za človeštvo, kajti »mišljenje človeškega srca je hudobno že od njegove mladosti«. To dejstvo je treba sprejeti. Vendar se je Bog hkrati zavedal, da pogodba z Noetovim zarodom ne bo nikoli enakopravna, kajti Bog je popoln in se drži svojih obljub, človek pa veliko obljublja, a večino danih besed in obljub tudi prelomi. Popolne enakosti ne bo nikoli, a Bog ima na razpolago samo nepopolne posameznike in skupine. Samo z nami, z ljudmi tretjega tisočletja, lahko reši človeštvo pred popolnim razpadom.

Bog ni raztegnil mavrice čez nebo prvikrat šele po vesoljnem potopu. Mavrica je naravni pojav sekanja svetlobnih žarkov pod različnimi koti, kot lahko to opazujemo pri prizmi. V tem poročilu o zavezi med Noetom in Bogom pa mavrica dobi simboličen pomen: je znamenje zaveze ali pogodbe med nebom in zemljo.

Mavrico sestavljajo različne barve in se vzpenja od enega konca neba do drugega. Pestrost barv je podoba človeštva, ki je sestavljeno iz različnih ras, barve kože, veroizpovedi, ideologij, kulturnega razvoja, navad in običajev. Skratka, človeštvo je en velik konglomerat ljudi in vsi ti ljudje – osem milijard nas je – so v mavrici simbolično združeni. Naš Bog hoče biti Bog vseh ljudi brez razlike in vsi smo kot mavrica med seboj povezani. Če nas nekaj manjka, ne bo določene barve in mavrica ne bo več tako bogata. Vsakdo od nas je v tej mavrici delček ene barve, zato moram biti zraven, če hočem, da bo mavrica popolna.

Na pepelnično sredo smo začeli s postnim časom in duhovnik nas je simbolično zaznamoval s pepelom in pri tem dejal: »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Sprememba življenja nas najprej vabi k razmisleku, da se ocenimo in si priznamo, kje smo na svoji življenjski poti. Postni čas je hkrati klic, da ob božji zvestobi in obljubi, da ne bo dopuščeno neko splošno uničenje, tudi mi vzamemo svojo življenje resno in spoštujemo svoj del pogodbe. Od Boga prihajamo in k njemu se vračamo, zato moramo biti hvaležni za dar življenja in tudi sami lahko postanemo dar za vse tiste, ki ne vidijo smisla svojega življenja in nas zato potrebujejo.

Župnik Branko Balažic SDB