1. postna nedelja – Za postni duhovni plus. – Jože Zadravec

Leto A, 13. marec, 2011

»Kako smo si različni …« poje pesem. Tako v dobrem kot slabem. Zanimivo, kakšne utegnejo biti naše vsakdanje drže in kako to pestrost razodeva že vsakdanja govorica: od zavisti je zelenel, od nevoščljivosti se je tresel, od ljubosumja je padal v depresijo, odkar so ga ovile tipalke škodoželjnosti, nima več mirnega spanja. Izkušena dama je zabrusila mlademu dekletu, ki ni popustila v svojih trditvah in se ji ni hotela za nobeno ceno ukloniti: »Kaj boš ti sedemnajstletni drobižek, ritomigec, jaz že dolgo tlačim to zemljo, že vem, kako in kaj.« Povedala je svoje, dekleta pa za dolgo ni bilo več na spregled. Obe sta se nasršenili, da sta se penili od besa. Če nam kdaj kdo  očita kakšno v našo zavest zabetonirano hibo, se radi postavimo za okope svoje pomembnosti v smislu besed: »Ne čujem dobro!« Resnice pa vendarle ni mogoče prikriti: kjer je dim, je tudi ogenj – tista uvožena lepše zveni: Gdje ima dima, ima i vatre! To je le ščepec, zajet iz zakladnice drobnih vsakdanjih vragolij.
Čas pred veliko nočjo je še predvsem ustrezen, da se zazremo v svojo notranjost in se otresemo vseh senčnih in slepih peg, ki so se v nas zakotile, ne brez našega privoljenja. To velja za vse. Vsi smo namreč ustvarjeni po istem kroju, iz istega testa, krhkega, in nič nečloveškega ni, če nam včasih popuste zavore. Prirojeno nam je nagnjenje k dobremu, a nič manj tudi k slabemu. Slabo, naj bo še tako neznatno, se polagoma spreminja v zlo, preobraža  tudi človekovo pamet, a ni večjega zla od zle pameti, pravi stara ljudska modrost. V drami Antigona je Dominik Smole zapisal: »A zlo se v zlu rodi in nadaljuje novo zlo v nikoli sklenjeni verigi.« Slabe misli, besede, dejanja se nepreklicno kopičijo in cela družba lahko postane slaba. Sveto pismo nas poučuje: »Dober človek prinaša iz dobre zakladnice svojega srca dobro, hudoben pa iz pokvarjene hudo« (Lk 6,45). Apostol Pavel poučuje prve kristjane: »Slaba družba pokvari dobre nravi« (1 Kor 15,33). Vsak bo prejel plačilo za dobro in kazen za slabo. Evangelist Janez je zapisal: »Tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe« (Jn 5,29). Vsak lahko veliko naredi za rast dobrega v sebi in družbi.  Nekateri v tem tako napredujejo, da jih upravičeno imenujemo svetniki, to se pravi  svetilniki dobrega.
Nekoč so šibi pripisovali zdravilno moč, češ da iz otroka preganja slabo, doraščajoče usmerja na pravo pot, da bi iz njih naredila dobre ljudi, ljudi s čim manj slabosti. Zavist je slabost, ki se rada udomi med odraslimi. »Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo« (Gal 5,26). Danski  pregovor pravi, da bi bilo vse človeštvo hudo bolno, če bi bila zavist vročica. Francoski pisatelj esejist Michel de Montaigne (1533-1592), znan po svoji zbirki Esejev (1580, 1595) modruje: »Sosedov konj je boljši od mojega zato, ker ni moj.« Oh in sploh, koliko je zavisti v čisto drobnih stvareh. Svet se ni spremenil, narava človeka je v nekaterih rečeh zabetonirano nespremenljiva. Montaignov sodobnik Pietro Aretino je svojemu sinu govoril: »Nadvse sem vesel, moj učeni in ljubljeni sin, ker si me obvestil, kako se mi  nekateri posmehujejo, zaničujejo. Zapomni si: če bi me hvalili in poveličevali, bi to pomenilo, da sem na ravni njihove povprečnosti. Ko zavistneži napadajo moje poštenje, mislijo, da me bodo s tem prizadeli. Zelo  se motijo, v resnici sem tega zelo vesel, zavist drugih mi je samo argument, da sem na pravi poti.« Zavist, nevoščljivost, laž, kraja, opravljivost, podtikanje,  je plesen nažira človekovo srce in dušo.
Klic postnega časa je predvsem v tem, da sami sebe postavimo na zatožno klop in zavestno odstranjujemo plesen duše. To ni pokora, temveč postni duhovni plus. Pravijo, da zavist spreminja sočutje v škodoželjnost, sosedske dežele v vojne sovražnike.  Kako se Bog poigrava s človeško naivnostjo: sosed si je oskrbel velik traktor, ne glede na to, če ga potrebuje ali  ne, drugi ne-manič   si je oskrbel lep avto, sebi, ženi in otrokom nakupil dragocene obleke, dragocene švicarske ure, pri tem pa se do vratu zadolžil. Možakar je pri tem pomislil na stari ljudski pregovor: Obleka naredi človeka. Petanov aforizem to modrost dopolnjuje: Da, da, obleka naredi človeka, ampak samo do vratu!
Ni znamenje prevlade dobrega v nas, kadar s prstom kažemo na druge, češ glej ga, kakšen je, kakšen šus, kako hitro vzkipi, kako ga depresija daje, kako je zamerljiv, kako zahrbten zna biti, kako izkoriščevalski, kak sebičnež je, saj samo nase gleda. Kako hitro znamo obsojati drugega, iz muhe narediti slona! Poučna je zgodba o menihu, ki je svojim učencem pokazal velik bel list s črno pikco v sredini. »Kaj vidite?«  »Črno piko, vendar,« so rekli. Menih jih je poučil: »To ste videli, prostorno belino okrog nje pa ste prezrli, je niste videli!« Kaj radi drugemu očitamo to in ono, z obraza odčitavamo nezaupljivost, prezremo pa ljubezniv nasmeh in dobrohotnost, prežimo in lovimo, kako bi drugega očrnili, prezremo pa pri njem toliko dobrega, lepega, razveseljivega.
O tem nas dnevno pitajo tudi naši mediji: Polnijo časopisne stolpce s črno kroniko, razpišejo se o nekem sicer mučnem spodrsljaju, prezrejo pa tisoče izkazovane  radodarnosti, solidarnosti, spoštovanja, nasploh ljubezni med ljudmi. Kaj radi se razgovorimo o življenjskih grenkobah, sredi belega dneva vidimo samo temo, prezrli pa smo lepoto jutranje zarje ali sončnih zahodov, ne gane pa nas otroški nasmeh, bistrina duha, toplina ljubezni. Jezus nam pomaga, da se osvobodimo spon grešnosti, spodbuja nas k spravi, svari pred obsojanjem.  »Varoval bom svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom,« tudi nam svetuje starozavezni psalmist. Skrbeti moramo za higieno srca in duha, da ne nasedemo banalni, plehki, povprečni in celo vulgarni okolici. Ni iz trte zvit ljudski pregovor: »Dovolj je en sam norec, ki vrže dragocen kamen v globok vodnjak, a je včasih premalo tri sto pametnih, da ga izvlečejo iz njega.« Samo kdor je v svoji notranjosti iskren, globok, velikodušen, plemenit, se ne bo prepustil na milost in nemilost raznim nadutežem, vsiljivcem, domišljavcem, nizkotnežem.
Močno si želim, da bi v usodnih življenjskih trenutkih vselej imeli ob sebi človeka, ki bi ljubeče stal ob vas ter vas s prijateljsko besedo in roko svaril, vodil, opogumljal za dobro ter vam vlival obilje življenjske vedrine.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 1. postna nedelja, 13. marec 2011