1. postna nedelja – »Povem vam, radi imejte otroke …« – Jože Zadravec

Leto A, 13. marec, 2011

Vedno bliže je dan, ko bo papež Benedikt XVI. na trgu sv. Petra svojega predhodnika, papeža Janeza Pavla II., razglasil za blaženega. Meni spomin obuja neštete prizore iz njegovega prvega romanja v »ljubljeno domovino – Poljsko«, v juniju 1979. Če bi moral popisati, kakšen svet mi je ustvarjalo tisto trikratno sveto tridnevje, opisati tiste najgloblje doživete dni, bi na prvo pripovedno stopnjo postavil papeževo sprejemanje množice poljskih otrok, njegov klic vsej mladi in odrasli Poljski, družinam in Cerkvi, družbi in državi, naj varujejo to najdragocenejšo vezenino življenja. Spominjati se jih pomeni obujati glasbo in pesem in smeh in nežnosti in ljubeče naklonjenosti in čiste blaženosti tistih dni. Vsi nagovori in mnoge drže, ki jih je namenil njim, so bile uglašene na isti imenovalec: ljubezen in veselje, sanje in hrepenenje po njihovi srečnejši in lepši prihodnosti.
Otroci so bili njegov oltar, zanj najbolj srčna beseda, poljubljal jih je na čelo, sprejemal v naročje, božal po laseh, z njimi je bil povsem domač, svež, mladosten, z njimi se je smejal, kot bi bil eden izmed njih. Odraslim pa govoril: Radi imejte otroke, zakaj oni so upanje Cerkve in človeštva, kolikor ljubezni jim bodo dajale vaše družine, toliko jih bo imela družba, narod, država. »O, mlada Poljska! S srcem se obračam na vse poljske otroke, prav vse, ki živijo na rodni poljski grudi. Naj nihče izmed nas ne pozabi Jezusovih besed: Pustite male k meni priti. Želim si vaše bližine, najdražji otroci.« Ob vznožju Tater, na travnikih Nowega Targa, je Wojtyla od mladih prejel dragocen dar: sliko »Jezusa Otroka« kot simbol nadnaravnih vrednot, kot klic vsem ljudem, naj spoštujejo življenja spočetih otrok. »Sporoči to vsem ljudem, očetom in materam, zdravnikom in duhovnikom, vzgojiteljem, kulturnikom in oblastnikom vsega sveta.« Vsi morajo videti v materinstvu svoj veliki cilj in veliko nalogo. »To mora določati razmerje matere do dela, matere, ki rodi, vzgaja in je s svojo toplino vedno navzoča – v tem je nihče ne more nadomestiti. Od spoštovanja do njenega materinstva je odvisno moralno zdravje celotne družbe.«
Vse družine je papež rotil, naj se ne branijo novih življenj, naj bodo zveste sveti pravici do življenja, pa ne le zato, ker je Bog Stvarnik in prvi darovalec življenja, temveč, ker je to bistveno za blagor človeka samega. Časnikarjem je ob koncu svojega »romarskega maratona« naročal: »Ponesite moje pozdrave in moje zahvale vašim družinam, predvsem pa vašim otrokom.«
Počastil je spomin na bl. Maksimilijana Kolbeja, ki je nase prevzel mučenje namesto družinskega očeta, po katerem je doma hrepenela kopica otrok. Po kolenih se je papež napotil v Kolbejevo celico, posvečeno z mislijo na otroke; v rokah je nosil šopek rož in ga v celici položil na tla, zatem pa dolgo molil. Govoril bi svojim rojakom, da je Poljak »duhovno močan zaradi družin, ki so globoko zakoreninjene v Bogu, zakaj človek se more polno razviti samo v družinskem ozračju, kjer so med seboj tesno povezani starši in otroci«. Papež Wojtyla je lahko govoril »urbi e torbi«, vsemu svetu, da je v njegovi domovini povprečno na leto narodni prirastek 300.000 novorojenih otrok, v letu 1955 pa je bilo rojenih 800.000 otrok.
Ob prihodu in odhodu je poljubil zemljo, da bi otroke in vse ljudi simbolično nagovoril: Ljubite zemljo, ki vas je rodila in zredila, gojila in vas razveseljevala, kjer žalostite, trpite in umirate. »Poljubil sem poljsko grudo, na kateri sem rasel, zemljo, iz katere me je Bog poklical po nedoumljivem načrtu svoje previdnosti na sedež sv. Petra v Rim.«
Srčno je želel, da bi poromal na hrib Kalvarije blizu Wadowic (kompleks 42 križevih kapel), kamor se je vzpenjal že kot otrok, pozneje kot fant, bogoslovec, duhovnik, krakovski nadškof, kardinal, sedaj kot papež vesoljne Cerkve. Krstni kamen v cerkvi v rodnih Wadowicah je poljubil, ker je, otrok,  bil tu krščen in birman, poljubil pa tudi zato, ker je  pred tisoč leti vsa Poljska prejela krst. Prisrčno je ob slovesu dejal: »Ljubite svoj čas, v katerem živite. Ne objokujte ga, a si tudi ne delajte nobenih utvar. Vsak čas ima svoje poslanstvo, življenje pa, ki smo ga prejeli, je veliko bogastvo, ki ga je treba darovati.«
Ob slovesu je na vse ljudi padala bolečina, s svojimi težkimi udarci je stekleni zvon Zygmont skandiral velikemu rojaku v slovo, vsi zvonovi poljskih cerkva (9856 cerkva in 3587 kapel) so pozvanjali konec praznično pojoče dežele, vse ljudstvo mu je pošiljalo poljub za slovo. Papež je obmolknil, pokleknil, razprostrl roke, kot bi hotel objeti vso ljubljeno domovino, vse ljudi, predvsem otroke, ki so mu bili vso romarsko pot najbolj pri srcu, pokleknil, poljubil zemljo, zadrževal je solze in tenkočutno srce, ki je čutilo bolečino slovesa: »Zbogom, Poljska, zbogom domovina! Želim ti vso srečo. Lahko je reči zbogom, pa je tako težko odpotovati.«
Zadnji stavek v mojem dnevniškem zapisu: »Brezhibni ‘romarski maraton’ stoletja je dopolnjen.«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, nedelja, 20. februarja 2011