1. postna nedelja – Svojo mavrico postavim in bo znamenje zaveze – Branko Balažic

Leto B, 26. februar, 2012

Danes je 1. postna nedelja. Začenjamo s 40 dnevno pripravo na veliko noč. Kot vsako leto, si bomo tudi tokrat izbrali kakšno pokoro, se morda odpovedali kakšni hrani, morda bomo 40dni zdržali brez alkohola in se tako postili ter na koncu pokazali solidarnost s tistimi, ki so v pomanjkanju. S privarčevanim denarjem bomo skušali ublažiti njihovo stisko. To je lepo dejanje in prav je, da tudi na zunaj pokažemo, da nas priprava na veliko noč nekaj stane.
Toda, a bo to prineslo kakšno spremembo na naši duhovni poti? Se bomo kaj spremenili na boljše? Smisel postnega časa je namreč spreobrnjenje, ki je povezano z umiranjem starega, grešnega človeka in vstajanjem novega človeka, katerega zgled je Kristus. V tem je bil tudi ves smisel Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Šele, ko s Kristusom umiramo, bomo z njim lahko vstali v novo življenje.
Pri današnjem razmišljanju se bom zaustavil ob prvem berilu, ki smo ga poslušali. Branje je bilo povezano z Noetom in vesoljnim potopom.
Predstavljajmo si, da živimo v Noetovih časih, ko je bila hudobija na zemlji velika. Veliko je bilo razvrata, ljudje so imeli pred seboj le trenutne užitke in nihče se ni zmenil za Boga. Njihovo življenje je potekalo po načelu: Samo enkrat živiš, zato si privošči in uživaj! Torej, tisti časi niso bili nič drugačni, kot jih živimo sedaj, ko mnogi živijo tako, kot da Bog ne obstaja in zato njihova morala nima pravih temeljev in menijo, da se za svoje razvratno življenje ne bodo pred nikomer zagovarjali. Tako so se mnogi sodobniki ujeli v zanko samozadostnosti in v skrajni individualizem.
Svetopisemski pisatelj je položaj opredelil takole: »Videl je Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih srca ves čas le hudobno. Zato je bilo Gospodu žal, da je naredil človeka na zemlji in bil je v srcu žalosten … Noe pa je našel milost pred Gospodom. Bil je pravičen, brezgrajen mož med svojimi sodobniki. Hodil je z Bogom on in njegovi trije sinovi z družinami. In Bog mu je rekel: Konec vsega mesa sem sklenil, kajti zemlja je polna njih hudobije. Zato jih bom pokončal z zemljo vred. Ti pa si naredi ladjo.’«
Nadaljevanje zgodbe poznamo vsi – tudi otroci, ki poznajo risane filme o Noetovi ladji. Danes obstaja celo računalniška igrica s to temo. Zanimivo, da se celo sodobnim pedagogom, tudi nevernim, zdi ta svetopisemska tema zelo zanimiva in tudi sodobna.
V zgodbi lahko jasno vidimo na eni strani življenje večine, na drugi strani pa nekaj oseb, ki so med njimi nekaj posebnega, kot garjave ovce, vsem v posmeh, ker si nič ne upajo, ker so, po mnenju večine, slabiči, ker živijo v nekem čudnem svetu, ker jim je na pamet padla neumna misel, da bo prišlo do vesoljnega potopa, zato si gradijo ogromno ladjo.
Ne vem, kdo od nas bi zdržal pod takšnimi pritiski v enem kraju in ostal zvest svojemu Bogu? Verjetno bi hitro pobrali šila in kopita ter se odselili. Noe in njegovi pa so kljub vsemu vztrajali in sprejeli stanje, da so od vseh odpisani in za vedno zavrženi. Noe je dobro vedel kdo je njegov Bog in kaj pomeni, ostati zvest Stvarniku. To je vredno več kot vsako mnenje ljudi, več kot vsako bogastvo, več kot vsi zakladi tega sveta. In Bogu je bila všeč ta njegova drža, zato mu je Bog obljubil: »S teboj sklenem svojo zavezo!«
Z Noetom je bila po potopu sklenjena prva zaveza ali pogodba, kjer sta se obe strani zavezali, da se bosta držali določenih pravil. Bog je rekel: »Svojo mavrico postavim v oblake in bo znamenje zaveze med menoj in zemljo.«
Po vesoljnem potopu je namreč Bog sprevidel, da potopi, potresi in druge katastrofe ne bodo daljno ročno prava rešitev za človeštvo, »kajti mišljenje človeškega srca je hudobno že od njegove mladosti«. Človek je že po svoji naravi krhek, slab in grešnik. To dejstvo je treba sprejeti.
Pogodba ali zaveza z Bogom zato ne bo nikoli enakopravna: na eni strani bo Bog, ki je popoln in zvest svojim obljubam, na drugi strani pa krhki, razpadljivi človek, ki veliko obljublja, a večino danih besed in obljub tudi prelomi. Popolne enakosti ne bo, a Bog se zaveda, da ima na razpolago le takšne ljudi, kot smo: nepopolne, slabotne in grešnike. S temi ljudmi, s konkretnimi osebami lahko rešuje človeštvo pred popolnim razpadom in totalno katastrofo.
Bog ni raztegnil mavrice čez nebo prvikrat šele po vesoljnem potopu. Mavrica je naravni pojav sekanja svetlobnih žarkov pod različnimi kot, kot lahko to opazujemo pri prizmi. V tem poročilu o zavezi med Noetom in Bogom pa mavrica dobi simboličen pomen: mavrico sestavljajo različne barve in se vzpenja od enega konca neba do drugega. Včasih lahko opazimo celo dve ali več mavric.
Ta pestrost barv je podoba človeštva, ki je sestavljeno iz različnih ras, barve kože, ideologij, veroizpovedi, kulturnega razvoja. Skratka, človeštvo je en velik konglomerat ljudi (6,5 milijard) in vsi ti ljudje so v mavrico simbolično združeni. Naš Bog hoče biti Bog vseh ljudi brez razlike in vsi smo kot mavrica med seboj povezani. Če nas nekaj manjka, ne bo določene barve in mavrica ne bo več tako bogata, kot je. Vsakdo od nas je v tej mavrici delček ene barve, zato mora biti vsakdo zraven, če hočemo, da bo ta mavrica popolna.
Postni čas nas zato vabi, da ob božji zvestobi in njegovem sklepu, da ne bo več vesoljnega potopa, da ne bo več dopuščeno neko splošno uničenje, tudi mi ne požremo dane besede in spoštujemo svoj del pogodbe. S tem, ko smo se rodili in ko smo se s krstom duhovno rodili kot člani Cerkve, smo tudi sami postali del te pogodbe, ki jo je Bog sklenil s človeštvom.
Od Boga, ki nas je ustvaril, smo prišli in k njemu se bomo nekoč vrnili. Sedaj pa je naša naloga, da izpolnimo vlogo, ki nam je zaupana. In v tem času, ki ga začenjamo, je ta naloga izziv za vsakega: postni čas je namreč povezan s trpljenjem, različnimi oblikami odpovedi, solidarnosti in končno tudi s smrtjo. Lahko bi rekli, da sedaj vstopamo v čas, ki je povezan s temnimi stranmi našega življenja. To je treba sprejeti kot del življenja, sprejeti je treba tako, kot je to sprejel Kristus in z njim iti skozi vso tragiko življenja: preko bolezni, trpljenja in smrti v vstajenje.
Naj nam zato Bog pomaga, da bomo sposobni sprejeti vsak svoj križ in ga pogumno nositi. Pri tem pa se zavedajmo, da na tem osebnem križevem potu nismo sami: pogodbo sta podpisala dva, jaz in Bog. Zato lahko računam, da bo Bog vsak trenutek z menoj, nanj se lahko vsak trenutek zanesem. Zato pogumno začnimo s tem časom, ki je pred nami in glejmo pred seboj veliko noč, ki se ji bomo vsak dan bolj bližali.
župnik Branko Balažic, SDB