1. postna nedelja – Bil je v puščavi in hudi duh ga je skušal – Branko Balažic

Leto B, 26. februar, 2012

Kako se sodobnik pripravlja na vstop med odrasle in kariero? Včasih so fante poslali nekam daleč, na poti so morali prestati različne preizkušnje in nato so se vrnili. Takšna duhovna pot v neznano, ko so se morali reševati kot so vedeli in znali, jih je notranje utrdila in jih usposobila za samostojno življenje.
Danes se takšni obredi iniciacije uporabljajo samo še pri nekaterih rodovih staroselcev. Na krščanskem zahodu poskušamo birmi dati tak predznak uvajanja v samostojno življenje, a brez nekih večjih uspehov. Šola otrokom sicer nudi določeno specifično znanje, a nič ne naredi za mladostnikovo duhovno rast. Včasih so se srednješolci in študentje zbirali v mladinskih veroučnih skupinah, danes pa so takšne skupine prej izjema kot pravilo. Večina župnikov grenko pripomni: »Mladi nimajo nobenih interesov, za nobeno pametno stvar jih ne moreš navdušiti!«
Kako je Jezus začel s svojo poklicno kariero? Bil je štirideset dni v puščavi in hudi duh ga je skušal. Jezus se je zavestno umaknil ljudem, hotel je biti sam, da bi lahko nemoteno razmišljal o vsem, kar je pustil za seboj kot mladoletnik in predvsem o tem, kakšna bo njegova prihodnost. Pri tem iskanju samega sebe mu ni mogel nihče pomagati: sam je moral izbrati pot in način svojega poklicnega dela. Zato mu puščava ni nudila samo samoto, ampak je bila zanj s svojo neprijaznostjo priložnost, da se spopade z lažnimi demoni in skušnjavami. Jezusu se je zdelo zelo pomembno, kako bo nastopil in s kakšnimi metodami bo gradil Božje kraljestvo. Zavedal se je, da mora za vsako ceno uresničiti načrt, ki mu ga je Oče zaupal.
Vemo, da so bile pred Jezusom tri skušnjave: ponudba, da začne iz kamnov delati kruh in tako uresniči pričakovanja množic, ki so ga hotele postaviti za kralja. Druga skušnjava je povezana z oblastjo, ki jo dosežeš, ko skleneš pogodbo s hudobnim duhom in ga začneš častiti. Tretja skušnjava pa ponuja nadnaravno moč, ko prevzameš vlogo Boga in začneš gospodovati nad človeštvom. Skušnjave so bile zelo mikavne – večina ljudi bi ob takih ponudbah klonila, Jezus pa je hudobnega duha odločno zavrnil: »Ne skušaj Gospoda svojega Boga!«
Jezus je bil Bog, imel je moč, ki človeku ni dana, pa je vendar hotel biti solidaren z nami tudi v tem, da se je soočil z glavnim sovražnikom človeštva in ga premagal. Sodobnik pa meni, da je mogoče sedeti na dveh stolih in hkrati služiti Bogu in mamonu.
Brat, sestra, morda deliva mnenje mnogih, da »enkrat ni nobenkrat«. Jezus pa nam svetuje drugače in tudi nama pravi enako kot hudobnemu duhu: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!«
župnik Branko Balažic