Marsikdo je prepričan, da je ljubezen najmočnejše čustvo, ki ga ne more zamenjati noben reklamni ponaredek. To je res, čeprav je treba reči, da je ljubezen več kot čustvo: človekova čustva se zelo hitro spreminjajo, ljubezen pa je nekaj, kar želimo, da ostane, da je nekaj trajnega, kar te spremlja povsod in ti daje občutek, da si sprejet, da si nekaj vreden, da tvoje bivanje nekoga razveseljuje in bi bil zate pripravljen narediti vse, kar je v njegovi moči. To se je zgodilo z Jezusom, ko je prišel k Jordanu in je Janeza Krstnika prosil, naj ga krsti. Janez se je obotavljal in opravičeval: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Po krstu je videl Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Kaj nam ta veličastni dogodek Jezusovega krsta razkriva? Najprej to, da se je Jezus odločil, da bo popolnoma solidaren z nami, da bo spoštoval civilno in versko postavo in zato ne bo iskal kakšnih privilegijev, ki so bili med judovsko duhovščino vsakodnevna praksa. Kot drugo: Jezus je sprejel popolno pokorščino svojemu Očetu. Svoje poslanstvo je hotel izpeljati dosledno, ne oziraje se na posledice. V ozadju je bila pomembna odločitev, kako mora biti vsak človek odprt do Boga, pripravljen izpolniti poslanstvo, za katero je bil izbran. Kot tretje: Jezusov krst je bil drugačen od Janezovega. V ozadju ni bilo le oblivanje z vodo, kar je pomenilo, da iskreno želiš spremeniti svoje življenje in hoditi po drugačni poti. Pri Jezusu gre za krst v Svetem Duhu. Samo v moči Svetega Duha postane krst zakrament, ki nas notranje prenovi in deluje sam na sebi. Samo tak krst daje moč, da lahko zares živimo kot novi ljudje. Ko so vsi pravkar našteti koraki povezani v celoto, se sliši glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje!«
Mi smo prejeli enak krst kot Jezus. Duhovnik je rekel: »Špela, Miro, Ana, Nik … jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Krščeni smo bili v imenu Svete Trojice. Naš krst je zakrament, ki deluje sam po sebi, a ima veliko večjo moč, ko sodelujemo z milostmi, ki so povezane s tem zakramentom. Ko starši zaprosijo za krst svojega otroka, se odprejo Bogu za prejem njegove milosti, nato pristopijo k obredu svetega krsta, se odpovejo hudemu duhu in izpovejo vero, v kateri hočejo živeti in umreti. Tako je proces spreobrnjenja zaključen in takrat vsemogočni Bog izjavi: »Ta je moj ljubljeni sin/hči, nad katerim imam veselje!«
Župnik Branko Balažic, SDB
Nekategorizirano