Začni razmišljati tako kot Jezus!
Janez Krstnik je bil v ječi, zato je glede svoje usode dobro vedel, kaj ga čaka, glede Jezusa, ki ga je v Jordanu krstil, pa si še ni prišel na jasno, kdo je ta človek. Svojim učencem je naročil, naj gredo k Jezusu in ga vprašajo: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Če bi se sedaj sprehodil po cerkvi in zastavil vprašanje: »Je Jezus res tvoj odrešenik, ali še nimaš prave ideje o njem?« Večina od nas bi bila neodločna. Zakaj?
Ko si o nekem človeku ustvarimo svojo idejo ali prepričanje, je to težko spremeniti. Vse se zgodi v skladu s tem, kar nosimo v glavi. Vsakdo dobi določeno etiketo, kako ga obravnavamo, spravimo v svoj okvir, kajti tako se najlažje soočamo drug z drugim in lažje analiziramo stvari, ki se zgodijo. Če se kdo trudi, da bi nas prepričal, da so zadeve drugačne, da smo v zmoti, postanemo nasilni, ga nočemo poslušati, se umaknemo. To se nam ne dogaja le v osebnem življenju, temveč tudi v odnosu do politike, vere ali kakšnega drugega prepričanja. Naša ideja postane naš idol, za katerega smo pripravljeni žrtvovati marsikaj. Bolje se počutimo, ko branimo svoje prepričanje, kot pa da bi se soočali z dejanskim stanjem. Sicer pa sta si samostalnika »ideja« in »idol« zelo blizu. Idoli so povezani s strinjanjem, zato so v skladu z idejami, ki smo si jih ustvarili. Povezani so z našimi predsodki, prepričanji, obsedenostjo in vsakodnevnimi malikovanji. In vsaka ideja ima veliko skupnega z glagolom »videti«. Ideje so povezane z vizijo, z našim osebnim gledanjem na življenje. Tu pa tiči največja nevarnost: ko smo sužnji svojih idej, ne vidimo kaj se dogaja okrog nas, postanemo slepi.
Današnja Božja beseda je povezana z gledanjem in nas vabi, da se podamo na pot odkrivanja resnice. Treba je zapustiti samega sebe in biti pozoren, kaj se dogaja okrog nas. Prerok Izaija je vabil ostanek izvoljenega naroda, naj bodo pozorni, ker nastaja nekaj novega. Ko si brez upanja, si slep. Samo tisti, ki upa, da do spremembe lahko pride, opazi spremembe v puščavi, kjer se zdi, da se nič ne dogaja. Samo tisti, ki upa na spremembe, opazi pot, ki je komaj vidna, a je izhod iz krize. Apostol Jakob je v drugem berilu to povezal z obnašanjem kmeta: sadov še ni, a kmet jih že vidi.
Ko se oklepamo svojih idej in prepričanj kot pijanec plota, nimamo tudi nobene možnosti za srečanje z Bogom. Ideja, ki smo si jo ustvarili o njem, je samo ideja in nima nič skupnega s pravim Bogom. Zato je Jezus naročil Janezovim učencem naj pripovedujejo svojemu učitelju to, kar so videli in ne ideje, ki so si jih ustvarili v Jezusovi bližini: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij.« Treba je govoriti o izkušnjah, do katerih smo prišli in ne o ideji, ki smo si jo ustvarili o Bogu.
Tudi Janez Krstnik je moral iti skozi težko preizkušnjo: bil je zaprt, a še huje je bilo, da ni dovolj jasno vedel, kdo je ta Jezus, s katerim se je srečal in ga krstil. Zato pošlje svoje učence, naj mu poročajo, kaj se dogaja. Bil je pripravljen spremeniti svoje prepričanje, svojo idejo, ki si jo je ustvaril o Jezusu.
Bog je konkretna oseba, s katero prihajamo v stik, ko so naše svetilke prižgane in ga iščemo. Boga ni mogoče posedovati in ga narediti za svojega ujetnika, ki je na dosegu roke, ko ga potrebujemo. Boga ni mogoče udomačiti in ga narediti takšnega kot bi ga radi imeli.
Zato smemo reče, da je prava vera vedno povezana z dvomi. Ko dvomiš, živiš, ker se ne zadovoljiš s tem, kar si že odkril. Tudi Janez Krstnik je dvomil in ni ga bilo sram to priznati. Zato je poslal svoje učence k Jezusu, da bi odkril resnico. Ko smo sužnji svoje ideje, se ne zgodi nič novega. Kdor ne dvomi, malikuje, kajti naš odnos z Bogom je vedno nekaj živega, dinamičnega, kar se nikoli ne konča. Sveti Avguštin je molil: »O Bog, daj mi moč, da te bom iskal. Saj ti hočeš, da te iščem!« Bodimo veseli, ko smo se srečali z Bogom in to veselje naj nas spodbuja, da ga bomo še globlje iskali.
Župnik Branko Balažic SDB
Nekategorizirano