Kdaj smo lažni pričevalci?
»Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal!« smo slišali pričevanje Janeza Krstnika. Janez je dobro vedel, kakšna je njegova naloga, videl je Jezusa, krstil ga je in vendar še vedno ni bil prepričan, če je Jezus pravi odrešenik. Kako je mogoče, da vidimo čudeže in jih kljub temu ne prepoznamo kot čudeže? Kje so vzroki, da mnogi ne verujejo, pa čeprav so videli na lastne oči in bi lahko pričevali za resničnost dogodka?
Življenje je podobno velikemu procesu, v katerem igramo različne vloge. Eni vedno opravljajo isto vlogo, veliko pa je takih, ki so zdaj tožitelji, drugič žrtve, vedno v skladu s tem, kdaj bodo čim več pridobili. Najbolj izpostavljena vloga je vloga sodnika: radi imamo iskanje krivcev, odločanje kdo bo pristal v ječi in kdo bo izpuščen. Glede svojih prepričanj smo neizprosni in brez usmiljenja. Takšno je pač življenje. V vsakem procesu pa obstaja še ena vloga, manj zaželena, najbolj nepriljubljena, večkrat nepomembna: vloga pričevalca, človeka, ki je videl, ima izkušnjo in lahko pove, kaj se je v resnici zgodilo.
Iz današnjega evangelija lahko razberemo, da je tudi Janez Krstnik videl svoje življenje kot sodelovanje na procesu. Ljudem se je predstavil kot priča in o Jezusu jasno rekel: »Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.« Svoje življenje moramo sprejeti kot pričevanje, pa če to želimo ali ne. Ko se naše besede in naša dejanja ne pokrivajo, smo lažni pričevalci. To se nam dogaja, ko se prepustimo svojim fantazijam, ko si izmišljamo zgodbe o naših bližnjih, ki bi sicer lahko bile resnične. Koliko je navidezne resničnosti, ko širimo babje čenče in ustvarjamo predsodke o človeku, ki ga bolj bežno poznamo. V ozadju je en sam namen, da bi bili popularni in uspešni, v resnici pa smo lažni pričevalci. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da tako kot na sodišču, tudi v običajnem življenju lažno pričevanje potegne za seboj določene posledice. Slej ko prej pride kazen, ki smo si jo zaslužili.
Janez Krstnik se je zavedal, da obstaja razlika med videti in govoriti: on je videl s svojimi očmi, imel je izkušnjo, zato je imel tudi pravico, da sme govoriti. Še več, on je imel izkušnjo, ki jo je prejel že pred samim dogodkom: on je najprej poslušal Boga. Danes smo v evangeliju slišali, kako Janez Krstnik pravi o sebi: »Tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ‘Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.« Torej je Janez že vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo.
Takšna bi morala biti tudi naša izkušnja: Jezus nas pokliče na hojo za njim tam, kjer živimo, sredi naše zgodbe in nas povabi, da govorimo in pričujemo o njem, tam, kjer smo. Doma moramo pokazati, kakšni smo v resnici. Kjer preživimo največ časa, se sicer nekaj časa lahko trudimo za svojo zunanjost, da bi bili lepi, brez gube in sence slabega, a se slej ko prej izdamo in naši najbližji hitro opazijo, kakšni smo v resnici, kaj se skriva v naši notranjosti.
Kje so vzroki, da se nam to dogaja? To se dogaja, ker ideja in resničnost nista ista stvar. Sodobnik je sicer prepričan, da bo šlo vse dobro, če ima v glavi pravo idejo. Vendar to ni res: od ideje ne moreš živeti. Idejo moraš spraviti v življenje, moraš se truditi in trdo delati, da dokažeš, da je tvoja ideja prava, da je uresničljiva. Zato se ne smemo čuditi, da živimo v družbi, kjer marsikaj ni v skladu z našimi predvidevanji. Najprej je treba to, kar živimo ubesediti in čim natančneje opredeliti in šele potem bomo videli, kaj je možno spremeniti in kako bo do spremembe prišlo.
Janez Krstnik se je v nekem trenutku zelo jasno zavedal, da Jezusa ne pozna. Ob tem spoznanju pa se ni zaprl vase, ni se prepustil svojim fantazijam, ampak se je potrudil, da bi se z Jezusom srečal od blizu, iz oči v oči. Nam pa se pogostokrat zgodi, da vemo o določeni osebi ogromno povedati, pa čeprav je nismo še nikoli videli.
Še nekaj je zelo važno: z besedami pogostokrat ne moremo popolnoma izraziti svojo izkušnjo. Janez Krstnik si je zato pomagal z dvema podobama, s katerima je skušal izraziti to, kar je videl: z jagnjetom in golobom. Jagnje nas spominja na veliko noč, ker predstavlja žival, ki so jo žrtvovali kot žrtev za odpuščanje grehov. Jagnje nas spomni na izhod izvoljenega naroda iz egiptovske sužnost: v tisti noči izhoda so zaklali enoletno jagnje, z njegovo krvjo pomazali podboje vhodnih vrat in pečeno jagnje zaužili v naglici. Z Jezusom se je ta ista zgodba ponovila: on je to žrtveno jagnje, ki je v svoji ljubezni šel do konca, do smrti na križu. Kar se je v resnici zgodilo, je težko opredeliti z besedami, kajti prava, nesebična ljubezen je tako globoka izkušnja, ki je z besedami ni mogoče dovolj dobro opredeliti.
Drugi simbol je golob, ki v Svetem pismu predstavlja Duha, ki je na začetku stvarjenja vel nad vodami. Golob je naznanil Noetu konec vesoljnega potopa. Koliko besed bi morali uporabiti za razlago tega velikega dogajanja, ko pa vidimo belega golobčka z zeleno vejico v ključku, nam je takoj vse jasno. Ne smemo se čuditi, da po poroki večkrat spustijo dva bela golobčka, ki simbolično predstavljata polnost življenja mladoporočencev, ki ju je poroka povezala med seboj za vse življenje.
Naše besede so pogostokrat preveč revne, brez prave globine. Zapiramo se v svet idej, v katerih ni nobene lepote, nobenega življenja. In najslabše je, da so te naše besede, ki so tako revne, na hitro izrečene, pogostokrat zakričane, lažne. In vendar so to naše besede, mi smo jih izrekli in iz nas so naredile lažne pričevalce. Še sreča, da nam usmiljeni Bog daje nove priložnosti, da lahko svoje napake popravimo, da se opravičimo, da odpustimo.
Župnik Branko Balažic Nekategorizirano