Prilika o zastonjski ljubezni
Motiv sejalca je po večletnem poskušanju Ivan Grohar, naš slovenski impresionist, izvedel leta 1907. Delo je javnost takoj prepoznala kot »najpomembnejšo sliko slovenskega naroda«, saj je slikar v njej vizualiziral mitologijo slovenstva. Zasnovana je bila programsko, kozolec v srednjem planu pa je bil prikazan kot nacionalni atribut. Kmeta in okolico je ustvaril iz enakih barv, poteza čopiča je dosledno enaka tako na telesu kakor na okolici in tako vzpostavi poistovetenje zemlje in kmeta, delavca. Na sliki sta človek in narava eno, kar simbolično predstavlja našo slovensko stvarnost. Ko je bil Sejalec prvič razstavljen v Trstu, leta 1907, je bil takoj prepoznan kot simbol slovenstva.
Ko razlagamo priliko iz današnjega evangelija, se morda preveč osredotočimo na teren, kamor pade seme – na pot, med kamenje, med trnje in na dobro zemljo. Otrokom pri verouku postavimo vprašanje: Kakšna zemlja, kakšna podlaga si ti, na katero pade seme? Kakšen sad boš obrodil? V resnici pa je glavni sejalec, kmet, delavec, ki ne sprašuje, kam pade seme, ampak je s svojim semenom razsipen. Sam pri sebi si misli: nekaj bo že obrodilo.
Seme iz današnje prilike predstavlja Božjo besedo, besedo o Božjem kraljestvu, ki jo vsakdo razume po svoje. V ospredju je komunikacija med Bogom in človekom, zato nam naš način komuniciranja veliko pove o naši ljubezni, o naših odnosih. Obstaja namreč globoka povezava med besedami ki jih izrečemo ali jih ne upamo povedati in odnosi, ki jih ustvarjamo. S svojim življenjem vedno govorimo: govorimo s svojo tišino, s svojimi pogledi, s svojimi odločitvami, s svojo brezbrižnostjo. Naše življenje je vsak trenutek podobno zgodbi, paraboli. Parabola prihaja od grške besede »para-ballein«, »metati naprej«. Naše življenje je vedno vrženo naprej, postavljeno pred ljudi, vedno izpostavljeno, zato vedno izražamo to, kar smo. Način, kako živimo, vedno pušča za seboj določene sledi v življenju ljudi, s katerimi se srečujemo. Kako se vtisnemo v življenje posameznih ljudi, je način, kako ljubimo sebe, svojega bližnjega in Boga.
Sejalec iz evangelija je Jezus, ki vstopa v naše življenje in se vsak dan srečuje z različnimi odzivi na svojo ljubezen. Kot imamo v letu različne letne čase, tudi mi nismo vsak dan enaki: so trenutki ko smo zelo površni, drugič preobremenjeni, pridejo dnevi, ko smo žalostni, a nastopijo tudi dnevi, ko smo zelo dobro razpoloženi. Sejalčeva drža pa nam ne govori le o tem, kako Bog seje svojo Besedo v naše življenje, ki je pogostokrat zelo komplicirano, ampak nam tudi veliko pove o tem, kako on sprejema te različne okoliščine, kamor pade njegovo seme.
Sejalec se ne sprašuje in niti ne pričakuje, da je teren dobro pripravljen za sprejem njegovega semena. On je s svojim semenom razsipen in zato ne gleda, kam bo njegova Beseda padla. On ne računa in ne meče svoje seme samo tja, kjer pričakuje najboljši prirastek. On tvega in investira povsod. Ta njegova razsipnost nam veliko pove, kako nas ima rad: kdor resnično ljubi, ne računa in ne pričakujem, da bo tisti, kateremu nameni svojo ljubezen, ta njegov dar vedno velikodušno sprejel. Kdor računa z dobrim povračilom, ne ljubi zares oziroma ne ljubi tako, kot nas ima rad Jezus.
Beseda recipročnost je za sodobnika zelo spoštovana, uporabljamo jo vsak dan: kakor jaz tebi, tako ti meni in sva kvit. Investiram tam, kjer pričakujem dobro povračilo. Tako razmišlja vsak menedžer. Takšna drža je dobra v politiki, a je neučinkovita oziroma pogubna na področju medosebnih odnosov. To ni v skladu z evangelijem. Tako so razmišljali stari Grki, Sokrat in Platon, ki sta si izbrala takšne poslušalce, ki bi najbolje sprejeli njuno učenje in ga prenesli v življenje. Ta antična ljubezen temelji na recipročnosti, na ravnotežju med tistim, ki daje in drugim, ki prejema. Kakor ti meni, tako jaz tebi in sva kvit.
V skladu z evangelijem pa ljubimo, ko tvegamo, ko smo s svojimi besedami in dejanji razsipni, ko ne računamo, ko smo pripravljeni tudi na poraz. Če delamo drugače bomo morda zelo dosledni, delali bomo v skladu s splošnimi pravili, a v resnici ne bomo ljubili. Jezus je vedno zelo tvegal in se ni spraševal, kdo je vreden njegove ljubezni in kdo ne. Zato je svoje prilike pogostokrat zaključil s stavkom: »Kdor more razumeti, naj razume!«
Župnik Branko Balažic SDB Nekategorizirano
10. julija, 2026