VELIKA NOČ

Leto B, 29. marca, 2024

Ne bodi otopel! Vstani! Pred teboj je življenje!

Življenje nam postavlja številna vprašanja, na katera ne najdemo pravega odgovora: kako to, da nas je prevaral človek, ki smo mu vse zaupali? Kako nas more zapustiti oseba, ki je obljubila in podpisala, da bova skupaj v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, dokler naju smrt ne loči? Zakaj se je moral ves svet spoprijeti s korona virusom? Kdaj bodo prenehali spopadi v Ukrajini in v Gazi, ker nedolžne žrtve vpijejo v nebo, da se godi strašanska krivica? Ta in številna druga vprašanja dobesedno obsedejo človekovo srce, da ni mogoče več zaupati Bogu in prepoznati njegove sledi v našem življenju.

Današnji odlomek iz Janezovega evangelija nam odkriva, kako so bili Jezusovi učenci obupani in razočarani nad dogodki zadnjih dnih, ko je Jezus umrl na križu in bil položen v grob. Naenkrat so začutili, kako je lahko vera težka, kako je težko pozdraviti rane, ki bolijo in kako težko se je znebiti občutka, da si nekoga zatajil, ali da te je ljubljena oseba razočarala. Vsi Jezusovi učenci so morali ponovno stopiti na pot iskanja in utrjevanja svoje osebne vere. In ta pot ne bo enaka za vse, kajti vsakdo od njih ima svojo zgodbo, svoja vprašanja in svojo pot, da bo na koncu lahko postal pričevalec in oseba, ki je sposobna za svojo vero dati tudi življenje.

Danes smo poslušali zgodbo o Mariji Magdalena, o pogumni ženi, ki upa sredi noči iti na pot, da poišče osebo, ki je ne more pozabiti. Gre za podobno zgodbo, ki jo najdemo v starozavezni knjigi Visoka pesem: nevesta ni upala spustiti svojega ljubega v hišo, ker si ne bi rada umazala nog, ker je že bila v postelji. Ljubezen, ki jo je čutila do svojega ljubega pa ji ni dala miru, zato se potem odloči, da svojega ga poišče, da sledi parfumu, ki ga je njen ljubi pustil na vratih, ko je čakal, da mu odpre.

Marija Magdalena je oseba, ki je verjetno bedela celo noč in nestrpno čakala, da nastopi nedeljsko jutro, ko bo smela iti ven in poiskati svojega ljubega. Vemo tudi, da je njeno srce žalostno in brez vsakega upanja, zato gre h grobu, da bo tam našla mrtvo Jezusovo telo. Ko opazi, da je kamen od groba odvaljen, ni vesela, ampak razočarana, kajti tam ni več telesa, nad katerim bi lahko točila svoje solze in žalovala. Zato lahko rečemo, da Marija Magdalena simbolično predstavlja večino današnjih vernikov, ki so v svoji veri žalostni, potrti in jokajo, namesto da bi bili veseli in polni upanja. Kdo je Jezus za sodobne kristjane: mrtvo truplo, ki ga objokujejo ali vstali, ki ga je treba oznanjati in govoriti, da je Jezus vstali Gospod živ med nami!

Marija Magdalena še ni dojela, kaj se je v resnici zgodilo, a kljub temu gre in zaupa novico Petru in učencu, ki ga je Jezus ljubil. Novica je zelo preprosta, brez dodatne razlage: grob je prazen, Jezusovega telesa ni več tam! Ta novica predstavlja nova vprašanja, kajti prazen grob ni noben odgovor. Prazen grob ni cilj, ampak šele začetek: treba je iti na pot, Jezusa je treba poiskati. Na začetku je dovolj želja, da želiš najti pravi odgovor za svojo zbeganost, razočaranje in brezup.

Peter in drugi učenec tečeta h grobu, kajti kljub razočaranju in dvomom, še vedno hrepenita po srečanju s svojim Učiteljem. Peter zaostaja, ne more biti tako hiter, pa čeprav bi rad bil v korak z Janezom. Petrova vera je utrujena in slabotna. Ni se še sprijaznil z dejstvom, da je svojega učitelja zatajil. Čaka ga še dolga pot, da bo njegova vera ponovno močna in nepremagljiva.

Z apostolom Janezom, ki je imel močno izkušnjo, da ga ima Jezus rad in je zato vztrajal pod križem, je drugače. Njegova vera je mlada, poskočna, kot se to dogaja z zaljubljenci. Zato teče zelo hitro in mu Peter ne more slediti. Ko pride do groba, ne vstopi, ker naenkrat ve, kaj se je v resnici zgodilo. Ko imamo določeno osebo radi, ni treba postavljati veliko vprašanj, da bi razumeli, kaj se dogaja. Peter se trudi, da bi razumel, Janezu pa ni treba razumeti, da bi veroval. On dojema s srcem, kajti ljubezen se ravna po drugačnih zakonih kot naš razum.

Od Petra in Janeza se lahko naučimo, da ni toliko pomembno, kakšno pot smo prehodili v svoji veri, ker je pomembno samo eno: iti na pot in poiskati osebo, ki nas ima rada in nas pričakuje. Ko čutimo, da smo ljubljeni, zelo hitro postanemo pravi pričevalci. Zato današnji praznik velike noči ne predstavlja cilj našega potovanja, ampak šele začetek. Kjer koli si na svojem duhovnem potovanju, ne odnehaj, ne prepuščaj se malodušju, ampak vztrajaj. Dovolj je, da veš, da Jezusa ni v grobu in da se s tem ne zadovoljiš. Stopi na pot in ga poišči tam, kjer je: morda ga boš najprej našel tukaj v cerkvi, ko boš pokleknil; morda v svoji sobici, ko boš molil; morda med prijatelji, ko se boste pogovarjali, kako ste preživeli letošnji postni čas. Vsekakor pa bo dobro, da utihneš in prisluhneš svojemu srcu. Tam te gotovo On čaka in se veseli s teboj.

Župnik Branko Balažic SDB