Za praznik Povišanja Svetega križa 14. september ni bil slučajno izbran. Na ta dan so bile v javno češčenje izpostavljene relikvije Jezusovega križa, ki bi ga naj našla cesarica sv. Helena, mati cesarja Konstantina. Praznik sloni tudi na Jezusovih besedah iz Janezovega evangelija: »Ko bom povzdignjen (povišan) z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.«
Skoraj tri sto let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer bi po pripovedovanju moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan v Jeruzalemu praznovali Povišanje svetega križa. Pobožna romarica Silvija, ki se je okoli leta 385 mudila v Jeruzalemu, piše: »Za 14. september se več dni zgrinjajo množice redovnikov, duhovnikov in vernikov iz vseh dežel. Škofov pride najmanj štirideset do petdeset. Ljudem se zdi, da greši, kdor ta dan ne pride v Jeruzalem, pa bi lahko.«
Leta 614 so Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce premagal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade, najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Cesar ga je sam nesel v Jeruzalem. Ogrnjen je bil v škrlatni plašč, ki je bil pretkan z zlatom in posut z biseri. Ko je sprevod prišel do vrat, ki zapirajo pot na Golgoto, cesar ni mogel naprej, neka nevidna sila ga je zadrževala. Tedaj mu je škof Zaharija dejal: »Jezus je po tej poti nesel križ ubog in ponižen. Heraklij, pomisli, ali si mu v tej svoji sijajni obleki vsaj malo podoben?« Tedaj je cesar oblekel revno haljo in je bos brez težav s križem na rami šel na Golgoto. V spomin na ta dogodek so še slovesneje praznovali Povišanje svetega križa.
Kaj si mislimo, ko se zazremo v križ? Zakaj je krščanstvo povezano prav s križem? Ali ne bi bil kakšen drug način našega odrešenja boljši? Vprašanja ostanejo brez odgovorov, dokler se zanašamo na človeško logiko. Jezus je hotel biti odrešenik na drugačen način, kot smo pričakovali. Vsemu, kar je pomenilo pohujšanje, je dal pravo vrednost in tako je križ postal znamenje našega upanja.
Bog po naših željah namreč ni več Bog, ampak nekaj, kar smo si sami ustvarili. Božja logika je drugačna od človeške. On najbolj ve, kaj mi potrebujemo: tudi križ, ki nas postavi na realna tla in je lahko za nas pravi blagoslov. Preko križa nas vodi v pravo srečo velikonočnega jutra. Marsikdo brez križa ne bi mogel spoznati dragocenosti in veličine svojega življenja. Mnogi se po hudi preizkušnji počutijo prerojeni in spoznajo, da je ta preizkušnja bila potrebna in jih je pripeljala do novega, neprecenljivega spoznanja, da življenje, kot so ga živeli prej, ni bilo pravo življenje, ker ni imelo duše. Prav križ bolezni ali kakšne druge težke preizkušnje jim je pomagal, da so odkrili pravo vrednost življenja. Odkrili so, da je le ljubezen tista, ki daje življenju dušo in pogled v lepšo prihodnost.
Nam kristjanom je praznik Povišanja svetega Križa opomin, da pobožno počastimo podobo svetega križa. Najslovesneje to opravimo na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti. V vsaki krščanski hiši naj bi bil križ na vidnem mestu. Pod križem naj bi se družina zbirala k skupni molitvi. Ob križu naj bi se njeni člani učili resnične ljubezni, ki je darovanje za druge. Kadar gremo mimo znamenja križa, ki stoji ob poti, naj pogled nanj obudi v našem srcu misel hvaležnosti za dar odrešenja.
Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjamo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Prav to ima v mislih človek, ko reče: “Sveti križ božji!”, ali pa tudi: “V božjem imenu!” ko se loti kakšnega dela.
Naj bo »Bog in sveti križ božji« na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedeljska meditacija