Marijino vnebovzetje – B

16. avgusta, 2021

Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem

Veliki šmaren je najpomembnejši Marijin praznik v cerkvenem letu. Na koncu svojega zemeljskega življenja je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, v slavo večnega življenja, v popolno občestvo z Bogom. Vsi kristjani praznujemo ta praznik na isti dan. Na Vzhodu ga imenujejo »zaspanje Device Marije«. To je lepo upodobljeno na starodavnem mozaiku v baziliki Marije Velike v Rimu: apostoli so zbrani okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa.

Prvo berilo današnjega praznika, ki je vzeto iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem oziroma med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo, Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovražnika premagala dokončno. To je središče in veselje današnjega dne!

Marija je v betlehemski sveti noči prva vzela v naročje Božjega Sina, zdaj pa je prva, ki je poleg njega v nebeški slavi. Danes se oziramo nanjo z velikim upanjem in veseljem, ker v Mariji gledamo naši cilj, proti kateremu hodimo vsi, ki verujemo v Jezusa in se zanašamo na njegovo obljubo: »Grem, da vam pripravim prostor!« Čas, v katerem živimo, je še vedno povezan z bojem med dobrim in zlim, kar nam ne sme vzeti poguma in vere, da je s Kristusovim vstajenjem zlo premagano in bo na koncu dobro slavilo popolno zmago. O tem lepo govori apostol Pavel v drugem berilu, ko pravi: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu.« Pavel se zaveda, da smo bili vsi utelešeni v Adama, v starega človeka, ker imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri se stalno prepletajo trpljenje, smrt in greh, vendar hkrati živimo že nekaj novega, saj smo z Jezusom postali novi ljudje. Njegovo življenje in vstajenje je v nas stalno navzoče. Marija, Jezusova mati je bila tako močno vključena v Jezusovo skrivnost, da je bila tudi ob koncu svojega življenja s telesom in dušo deležna vstajenja svojega Sina. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še zadnji sovražnik. Ona že živi to, kar mi izpovedujemo v veroizpovedi: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku.«

Branko Balažic SDB