5. nedelja med letom

Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja

Kaj se dogaja s človekom, ki se srečuje s svojimi padci in preizkušnjami? Skozi vse trpljenje išče smisel, vendar ga ne najde. V vsakem človeku nastopi trenutek, ko prične razmišljati o svojem položaju v svetu, o svoji prihodnosti, o mejah tega, kar zmore. Ne more pa misliti o svoji prihodnosti, ne da bi v sedanji trenutek vključil svojo preteklost. Vidi, kaj je načrtoval in dosegel, vidi tudi vse nedoseženo, kar mu ni uspelo in kar morda stoji pred njim kot dejstvo, da je odpovedal on sam. Začne se ozirati v svojo notranjost in iskati rešitev za trenutno stanje. Ko tako hodi po poti iskanja resnice, se zave, da je naletel na mejo, kjer sam ne zmore več in lahko računa samo še z Bogom. Vse, kar prihaja od Boga je milost, vendar mora vsak posameznik narediti prvi korak, milost mora sprejeti, da lahko deluje in ga preobraža v dugačno osebnost. Tega se najbolj zavedamo v težkih trenutkih, ko smo na tleh in brez prave volje. Takrat stojimo pred odločitvijo, ali bomo sprejeli preobrazbo, ter se oklenili novega mišljenja, gledanja in načina življenja. Za ta nov proces pa potrebujemo Božji dotik in njegovo milost, kar lahko traja tudi celo življenje. Takšna je bila Jobova situacija, ko je vse izgubil. Kako se bo rešil?

Ob Jobovi zgodbi se mi zastavlja vprašanje, ki je bilo v Stari zavezi stalno navzoče: Zakaj Bog ne uresničuje načela pravičnega povračila glede na kakovost človekovega življenja? Job je bil pravičen, ni naredil nič slabega in ga je zadelo takšno trpljenje. Obupan je in prijatelji ga nagovarjajo, naj sprejme Božjo voljo, kajti Bog ne naredi nič nepravičnega. Če koga zadene trpljenje, je vzrok zanj vedno v njegovi krivdi. Job se ne vda: vedno je izpolnil Božjo voljo in zato ima razloge, da Bogu očita, da se mu je zgodila krivica. Bog mu ne da odgovora na vprašanje, zakaj ga je doletelo takšno trpljenje, temveč mu pokaže veličino in lepoto stvarstva. Ko Job gleda čudo stvarstva, se strmeč vrže na tla pred Boga: »Tako sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam. Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu.« Job je moral čez faze človeškega napora, da je prišel do konca svoje fizične, psihične in duhovne moči. Ko je prispel do svojih mej, se je lahko predano prepustil Bogu, ki ga je preobrazil v njegovi notranjosti. Šele, ko v svoji človeški vnemi odpoveš in priznaš svoje meje, se lahko prepustiš Božjemu delovanju. Ko se vdaš in zaupaš Bogu, se ustvari v tvojem življenju prosta pot za preobrat, ki ga lahko naredi samo Bog.

Župnik Branko Balažic SDB