Ljudstvo je posnemalo vse gnusobe narodov in oskrunilo Gospodovo hišo
Za Kronista, pisatelja dveh Kroniških knjig, je zgodovina jasen dokaz, kako Bog posega v življenja naroda in posameznika. V središču njegovega zanimanja sta predvsem tempelj in bogoslužje, ki naj se v njem opravlja. Slovesnosti in obredi naj bi bili izraz veselja in zahvale, kar je bilo najbolj vidno v Davidovi dinastiji, samarijski kralji pa so bili s svojimi obredi, ki so jih oskrunili z Baalovim kultom, razkolniki in zato niso bili zgledni predstavniki izvoljenega naroda.
Prvo berilo, ki ga beremo to nedeljo, izpostavi dogajanje, ki je povezano s templjem: »Vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo … Kaldejci so zažgali Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. Kar jih je ušlo meču, so odpeljali v ujetništvo v Babilon.« To je leta 586 pr. Kr. povzročil perzijski kralj Nebukadnezar. Ta kralj je glavna oseba Verdijeve opere Nabucco, katere osrednja tema so sanje ljudstva o domovini, iz katere so pregnani. V tej operi je znani Spev sužnjev, ki ga pogostokrat slišimo in v resni družbi tudi radi zapojemo. Pesem govori o počutju izgnancev, ki so daleč od domovine: »Naj splava misel nad zelene ravni, naj pozdravi Jordana vode in porušene sionske zidove. Naj pozdravi domovino, kjer sem bil nekoč svoboden!« Čeprav je Nebukadnezar porušil jeruzalemski tempelj, ga judovsko izročilo obravnava predvsem kot orodje, s katerim je Bog kaznoval odpad Judovega rodu od vere. V Danielovi knjigi je predstavljen kot moder poganski kralj, ki je bil pripravljen priznati premoč izraelskega Boga. Ta Bog je zares pravi Bog, ki posluša ljudstvo in vidi njihovo pokoro in kesanje.
Rešitev je Bog poslal ravno tako po poganskem nasledniku Kiru II. Velikem. Njegovo cesarstvo je obsegalo vse nekdanje države Bližnjega vzhoda, večino Srednje Azije, vse do Kavkaza. Kir II. Veliki je spoštoval običaje in verovanja prebivalcev dežel, ki jih je osvojil, s čimer je ustvaril uspešno centralizirano vladavino, ki je delovala za napredek in v korist vseh podložnikov. Kronist o njem zapiše: »Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj odide.« On Izraelovega Boga ni poznal in vendar ga je Bog sam izbral za svoje orodje, da bi na njem pokazal, kako je Bog tisti, ki vse pripravlja in vodi. Bog je glavni avtor človeške zgodovine in ne človek.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija Postni čas