33. nedelja med letom

13. novembra, 2021

Nekateri se bodo prebudili za večno življenje, drugi pa za večno pogubo

»Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa.« Tako prerok Daniel napoveduje konec časa in poslednjo sodbo. Govori o velikem knezu Mihaelu, ki ima poseben položaj med nebeškimi poslanci, neke vrste zaščitniško funkcijo za Božje ljudstvo. Knjiga Razodetja gre še dlje in ga predstavi kot zmagovalca nad Satanom. To sicer zmore samo Jezus, ki je Bog, vendar, če poznamo pomen imena Mihael – »tisti, ki je kakor Bog« – nam je jasno, da za imenom Mihael ne more biti kdo drug kot samo Bog. To je za vse nas velika tolažba in zato se ne smemo bati obdobja stiske in preganjanja kristjanov. Bog se bo zavzel za svoje ljudstvo. Jezus se bo ob ponovnem prihodu pojavil v vsej svoji moči in veličastvu in bo rešil vse, ki bodo zapisani v Jagnjetovi »knjigi življenja«.

Spomnim se časa, ko sem nabavljal različne enciklopedije, da sem imel pri roki čim več znanja tega sveta. Takšna knjiga je tudi Sveto pismo, zbirka razodete Božje besede in vseh pomembnih naukov za varno hojo po poti naproti večnosti. Danes so nam vse enciklopedije, Sveto pismo, nauki različnih učiteljev, dosegljivi v digitalni obliki. Kaj pa je s knjigo življenja, v kateri so zbrana naša hrepenenja, upanja, dejanja vere in ljubezni, pa žal tudi stranpoti in napačne odločitve, grehi in hudobija? K sreči imamo velikega korektorja Jezusa, ki popravlja napake, briše grehe in nas usmerja na pot sprave in večje ljubezni. Upanja polne so Jezusove besede: »Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.«

Večnost! Kdo še o tem razmišlja? Pokojni pisatelj Alojz Rebula je zapisal: »Besedo »večnost« boš izjemno težko slišal v normalnem razgovoru. Ta beseda izumira skupaj z vsem, kar meri na nadnaravo. In vendar ni nič bolj domačega kot večnost. Lahko rečemo, da z eno nogo hodimo v večnost. Vanjo lahko omahnemo kadarkoli in kjerkoli, od kapi ali ob nesreči, če nas večnost ne čaka po daljšem hiranju. Večnost je dejansko naša senca. Ta beseda ima pomen za človeka, ki verjame ali vsaj sluti, da je po fizični smrti še kaj. Večnost je realnejša kot to naše planetarno stanje v materiji in času.«

V življenju so številne zadeve logične, le ljudje smo čudni in v lastno škodo nočemo verjeti, da je res tako. Strinjam se s Freudom ki je zapisal: »Človek ni bitje, ki bi po naravi hotelo biti srečno. Zdi se, da je bolj podobno bitju, ki se zelo potrudi za lastno nesrečo in jo neguje.« Večnost je, lahko jo sprejmem ali zavržem. Zaradi moje odločitve ne bo nehala obstajati!

Branko Balažic SDB