Ljubi Gospoda svojega Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe
Koga imam najraje? Samega sebe! To je logično. Kdor razmišlja drugače, je malo čez les. Danes je posameznik v centru pozornosti, vse se mora vrteti okrog njega in tako imamo sedem milijard malih bogov. S tekmovanjem in bojem za prva mesta se zato ne srečujemo le pri različnih športih, temveč na vseh področjih našega življenja. Povsod je navzoča konkurenca, ki se je treba znebiti. Danes nekaj pomenijo le tisti, o katerih se največ govori in so vedno navzoči v medijih. Nenapisano pravilo je: »Ni važno, kaj ljudje govorijo o meni, važno je, da govorijo o meni!« Kdor ni v medijih, ta ne obstaja!
K Jezusu je prišel farizej in mu zastavil vprašanje iz katekizma: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi!« Vsak učitelj bo to vedel, zato je Jezus brez pomišljanja dejal: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem!« Za jude je bil Bog na prvem mestu, vse drugo se je moralo njemu podrediti. Imeti rad nekoga, ki je daleč, ki ga še nisi nikoli videl in s katerim se ti ni treba srečevati na štiri, ni težko. To je Jezus dobro vedel, zato je takoj dodal: »Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližjega kakor samega sebe.«
Zapoved ljubezni mnogi jemljejo kot lep nauk, krasno teorijo in pri tem se vse neha. Jezus pa je farizeja izzval in mu povedal, da z eno samo ljubeznijo ljubiš Boga, svojega brata in sebe. Gre za eno in isto ljubezen, ki mora biti uravnotežena: ne preveč, ne premalo, vse troje enako. In kako naj to naredi oseba, ki je samega sebe postavila za središče? Ne more. Slej ko prej se bo nekaj zalomilo. Paradoks pa je v tem, da moraš samega sebe vzeti iz središča in hkrati sebe imeti najprej rad. Ljubezen je namreč darovanje in daruješ lahko le tisto, kar imaš. Zato je treba imeti rad najprej samega sebe, da lahko potem ljubezen daš naprej.
To je zelo dobro razumel apostol Janez, ki je dejal: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil!« (1 Jn 4, 8.19) Rojeni smo iz popolne ljubezni. Božjo ljubezen nosimo v svojem srcu in ta je tako močna, da se nikoli ne izgubi. Gre za »praljubezen«, na katero lahko v nekem življenjskem obdobju pozabimo, lahko jo celo zavržemo, a v času krize, ko smo na tleh, jo spet začutimo in se je lahko oklenemo.
Ljubezen do Boga, do bližnjega in do sebe je na isti ravni, ker je Bog nosilec ljubezni in kar Bog naredi, to tudi vzdržuje in daje potrebno moč. Človeška ljubezen je vedno krhka in nepopolna, a je edina, s katero lahko Bog odrešuje svet. Zato bodimo pogumni.
Župnik Branko Balažic, SDB
Čas med letom Nedeljska meditacija