Ne imej drugih bogov poleg mene!
Ljudje vseh časov imajo neko prepričanje in verujejo v marsikaj: v duhove, v horoskope, v palčke, Božička, Miklavža, Dedka Mraza in verujejo v Boga. Toda, ali je v ozadju res prava vera? V veliki meri gre za otročarijo in neumne predstave, ne pa v vero v Boga, ki je brez ponižnosti zgolj lepo govorjenje. Če si ne priznaš, da je nad tabo Bog, ki je samo eden in te je ustvaril, si sicer lahko religiozen in hkrati eden od podatkov v statistiki. Zato je Bog na Sinaju rekel Mojzesu: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!« Tako se glasi prva zapoved.
Ko razmišljam o Božji zakonodaji, me nenehno bega vprašanje: Ali so zapovedi postavljene kot strogo pravilo, kot jarem, ki nas bo pritiskal k tlom? Ali me Bog s svojimi zapovedmi želi še dodatno obremenjevati? V judovskem izročilu so imele zapovedi pozitiven pomen, a so se sčasoma nesorazmerno namnožile. Zato Jezus zapovedi ni več seciral na prafaktorje, temveč jih je skrčil na zapoved ljubezni in s tem zgostil. V ozadju je samo eno vprašanje: ali ljubimo Boga, ljudi in samega sebe. Ljubezen je podlaga vsega in brez nje ostane samo še sovraštvo, zavist in nasilje. Brez ljubezni so namreč zapovedi suho pravilo in jarem, ki te pritiska k tlom.
Boga je treba postaviti na prvo mesto. To lahko razume le tisti, ki ima pravo izkušnjo Boga. Kogar se je Bog dotaknil v srcu, v globini njegove duše, razume, da je prva zapoved podobna izhodu iz Egipta, je pot v svobodo. Svoboden pa nisi, ko imaš denarja na pretek in si lahko vse privoščiš. Svoboden si šele takrat, ko veš, zakaj si na svetu in se zavedaš svojega poslanstva. Zato prva zapoved pomaga človeku, da se ne zapusti, da ne pozabi na srečo, ki jo doživlja ko moli, se zahvaljuje in iskreno ljubi. To je prava izkušnja Boga.
Veruj v enega Boga! Kaj to pomeni? Vera ni to, da si nekaj dojel s svojimi možgani, temveč je prepričanje, da te ima Bog rad. Vera ni jasno pravilo, kot je v matematiki ena in ena dve, temveč je gotovost, da si Božji otrok. Verovati pomeni izročiti se Bogu in neutrudno hoditi po poti, na katero te on povabi. To pomeni, da moraš vsak dan znova vstati in se lotiti vsakdanjih opravil z globokim prepričanjem, da te Bog hoče imeti tam, kjer si, da delaš tako, kot da vse prihaja od njega, a hkrati tudi dobro veš, da to, kar delaš, lahko narediš le ti in ne kdo drug. Takšne so prave življenjske sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi v človekovo srce. Zato verujmo v Boga, iščimo njegovo voljo in naše sanje se bodo uresničile!Župnik Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija Postni čas