Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane
Otroci poznajo zgodbo o Jonu, ki je tri dni preživel v veliki ribi, le nekaterim pa je znano nadaljevanje te zgodbe, spreobrnjenje Ninivljanov. Gospod je Jona izbral za posebno poslanstvo, da Ninivljane opomni, da Bogu ne ugaja njihovo življenje in bo sledila kazen. Jona je bil slabe volje: prepotovati bo moral skoraj več kot osem sto kilometrov, kar mu bo vzelo mesec dni, morda še več, ni pa se mogel obrniti in ubežati svoji nalogi. To je že poskusil, a Bog je na morje poslal vihar, mornarji so ga vrgli v morje, pogoltnila ga je riba in ga čez tri dni izbljuvala na obalo. Bog mu je dal novo priložnost, zato se je odpravil na pot.
»Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Jona oznanja v velikem mestu s približno sto dvajset tisoč prebivalci. Bil je pogumen in s svojim sporočilom je zbudil pozornost. Poslušali so ga in njegove besede so se razširile kot požar. Tudi kralj mu je prisluhnil in ponižno priznal, da je njegovo ljudstvo krivo za hudobijo in nasilje. Hkrati pa je upal, da se bo Bog omehčal, ko bo videl njihovo kesanje. Vsi so si nadeli spokorna oblačila in se postili.
Bog gleda v človekovo srce in vsaka sprememba v pravi smeri ga gane. Bog je usmiljen. Ko se odločil, da bo ljudi kaznoval, jih najprej opominja in počaka na odziv. Če se pokesamo in spremenimo svoje življenje, začutimo njegovo usmiljenje in neskončno ljubezen. Zato nam Jezus daje Ninivljane za zgled: vsako spreobrnjenje je povezano s kesanjem in spremembo življenja. Bog nas čaka odprtih rok, da se mu ponovno približamo in ga vzljubimo.
Jona pa ni tako razmišljal: pričakoval je, da bo kazen prišla. Ali je morda lagal, ko je govoril, da bodo čez štirideset dni Ninive razdejanje? Ljudje so mu verjeli, sedaj pa uničenja ne bo! Ali se je bal, da ga bodo zasmehovali in ga imeli za krivega preroka? Ni se veselil, da so se ljudje pokesali in ni bil vesel, da se jih je Bog usmilil. Tonil je v vedno globljo zagrenjenost, samopomilovanje in ranjeni ponos.
Bog naredi še en čudež: pripravi kloščevec, ki zrase nad Jonom, da bi mu bil za senco. Ko se je Jona tega razveselil, je Bog pripravil črva, da je načel kloščevec in ta je usahnil. Sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Jona je dejal: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim!« Bog mu je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj, jaz pa naj ne bi žaloval zaradi Niniv, velikega mesta?« Kako smo jezni, da v kakšni majhni stvari nismo uslišani, a se ne znamo veseliti, če se množica spreobrne in vrne k Bogu! Kako sebičen je lahko človek!
Župnik Branko Balažic, SDB
Čas med letom Leto B Nedeljska meditacija