Dajte cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega
Davki in nepravična država so najpogostejša tema za razpravljanje ob šanku in ko popiješ kakšen kozarček preveč, naenkrat postaneš zelo »pameten« in strokovnjak za vse. O vladanju in pravičnosti se najbolj razgovorijo taki, ki nimajo pojma. Danes si pač sodoben, če vlado kritiziraš in nisi zadovoljen z ničemer, kar naredijo. Malokdo pa pomisli, da se za varnost, splošni napredek, narodov ugled in prepoznavnost, trudijo mnogi in zato je prav, da jim za svoje dobro počutje kaj plačamo. Sicer pa bodimo odkriti in si priznajmo brez olepševanja: skopost je velika napaka sodobnika, ki ima vsega v izobilju.
K Jezusu so stopili učenci farizejev in ga izzvali: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Komu bo dal Jezus prednost: Bogu ali cesarju? Vprašanje je bilo zastavljeno tako, kot da se ti dve kraljestvi izključujeta, Jezus pa ju je povezal z genialno trditvijo: »Dajte cesarju kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« To je najboljši odgovor vsem, ki imajo težave s svojo vestjo, še prav posebej takrat, ko so v ospredju koristi, bogastvo, ugled in moč. In vendar lahko rečemo, da Jezusov odgovor ne izenači obeh kraljestev, kajti samo Bog je človekov Gospod in mora biti zato na prvem mestu. On je za človeka prava novost, ker ga prenavlja in ga tako vedno dela »novega«. Zato kristjan daje Bogu »kar je Božjega«, odprt je za njegovo voljo in tako gradi njegovo kraljestvo usmiljenja, ljubezni in miru. Bogu vračamo to, kar mu pripada, a hkrati smo trdno na zemlji in sprejemamo izzive »cesarjevega« kraljestva. Plačevanje davkov ni neko malikovanje, temveč naša dolžnost do domovine in zemeljske oblasti. Do države imamo pravice in dolžnosti, a hkrati ne smemo pozabiti na drugo podobo, ki jo imamo vtisnjeno v svojem srcu. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zato najprej pripadamo njemu.
Jezusov odgovor farizejem lahko prevedemo tudi takole: »Bodimo dobri državljani in živimo po veri.« Zatakne se nam že pri prvem delu trditve: kako se mnogi trudijo, da bi zrušili vlado in spet prišli h koritu. V ozadju ni »dajanje«, temveč »jemanje« tega, kar je »cesarjevo«, do česar imajo pravico vsi državljani in ne le tisti, ki pridejo h koritu. To se nam dogaja, ker Bog ni na prvem mestu, zato ni več pravih smernic, ki bi krepile pravičnost in resnico. Jezus nas zato izziva: »Komu pripadaš?« Družini, mestu, prijateljem, šoli, delu, politiki, državi? Da, seveda. Vendar pa predvsem pripadam Bogu. To je temeljna pripadnost.
Župnik Branko Balažic
Čas med letom Nedeljska meditacija