To je končno kost iz mojih kosti
V prve berilu to nedeljo beremo: »Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku. Tedaj je človek rekel: ‘To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.’«
V Svetem pismu sta dve poročili o stvarjenju človeka. V prvem je stvarjenje človeka opisano v sklopu stvarjenja sveta, v drugem poročilu pa je Adam ustvarjen prvi in je Eva ustvarjena iz njegovega rebra. Prva naj bi nastala leta 950 pred Kristusom, druga pa okrog leta 530. Pripoved o stvarjenju Eve je torej 400 let mlajša in nekateri menijo, da je to neke vrste »pred-izvirni greh«, ker naj bi razkrival gospodovanje moškega nad žensko.
Biblični strokovnjaki dopuščajo dve razlagi: po prvi Adam opaža podobnost med seboj in v novim bitjem v strukturi – Eva je iz njegove kosti – in v materiji – ima enako telo kot je njegovo in zato se bo imenovala móžinja, ker je vzeta iz moža. Po drugi razlagi pa je Adam normativ za človeškost in temu normativu odgovarja tudi ženska. Prva razlaga napeljuje na enakost med spoloma, druga pa govori o neki mehki varianti ženske manjvrednosti. Večina razlagalcev sprejema prvo varianto, saj je treba zgodbo o stvarjenju Eve brati kot odgovor na prvotno moško samoto oziroma samskost. Tako dobi moška samota z Evo srečni konec.
Ko je Bog ustvaril Evo, je ni pustil za grmom ali v bližnji votlini, in ni naročil Adamu, naj jo išče in se zanjo trudi. Ne, njegova zamisel je bila drugačna: Bog je Evo sam pripeljal k Adamu in mu jo izročil. Ko jo je Adam zagledal, je zavriskal od veselja in rekel: “To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Adam je po Evi že dolgo časa hrepenel, ker je bil zelo osamljen in je potreboval nekoga, s kom se bo lahko pogovarjal in z njim delil svoje občutke in pričakovanja. Čutil je, da je njegovo življenje brez smisla, če ga ne more s kom deliti. Zavedal se je, da mora samega sebe podarjati njemu podobni osebi, ki bi bila sposobna njegovo ljubezen sprejemati in mu jo vračati. Gre za svobodno podarjanje, kajti ljubezni si ne moremo zaslužiti, ne moremo je izsiliti, niti je ne moremo od nikogar zahtevati. Lahko jo sami darujemo in tisto, ki je nam svobodno darovana, s hvaležnostjo sprejmemo.
Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija