Poslednji bodo prvi in prvi poslednji
Prilika o gospodarju, ki je šel ob različnih urah najemat delavce, na koncu pa so tisti, ki so delali le eno uro, dobili enako plačilo kot oni, ki so delali ves dan, je skregana s pametjo. Večina ne razume takšnega nepravičnega ravnanje gospodarja. Tudi apostol Pavel, ki je zapisal, da je vsak delavec vreden svojega plačila, bi mu ugovarjal. Tako lahko razmišljamo, če ni v ozadju natančnega dogovora. Gospodar iz prilike je ravnal po pravilih, z delavci se je pogodil za en denarij na dan, kolikor potrebuje ena družina za stroške enega dneva. Družino so morali nasititi tudi tisti, ki so čakali do zadnje ure, da jih je nekdo najel za delo. Ko tako gledamo na zgodbo, bomo morali svoje mnenje o gospodarju zelo spremeniti: iz nepravičnega se naenkrat spremeni v velikodušnega, ki razdaja iz svojega preobilja. Vsak je dobil toliko, kolikor je potreboval za preživetje in plačilo ni bilo vezano na njegovo delo, temveč na njegove potrebe. Torej ne gre za plačilo v skladu z zaslugami, ki smo si jih pridobili s svojim delom, temveč za dar, za gospodarjevo velikodušnost.
Jezusova prilika je zelo simbolična in govori o drugačnem kraljestvu kot smo ga vajeni. Božje kraljestvu je zgrajeno na zakonitostih, ki niso primerljive z nobenim vladanjem v civilni družbi, niti z najbolj demokratičnim sistemom. Gospodar je klical delavce v svoj vinograd ob različnih urah dneva. V Božje kraljestvo smo povabljeni vsi, eni prej, drugi pozneje, nekateri zadnji hip. Kako je to v praksi? Eni se bližajo stotemu letu, nekateri jih imajo že več in še vedno ni nastopil čas za vstop v kraljestvo popolne ljubezni. Kakšen je poklican za vstop v vinograd zadnji hip, v tem svetu mu je odmerjena komaj kakšna ura življenja in že ga čaka plačilo enega denarija ali polnost življenja. Če začnemo preračunavati je takšno ravnanje krivično, gospodar pa razmišlja drugače: ljubezen je popolna takrat, ko ne računa, temveč se popolnoma razda in ne gleda na to, kdo je vreden ljubezni in kdo ne.
Kako naj razumemo Jezusov stavek: »Zadnji bodo prvi in prvi zadnji?« Stavek nas provocira, a hkrati razkriva resnico: kdor se hoče odkupiti s svojim delom, z zaslugami, z navidezno pravičnostjo in se trudi priboriti si eno od prvih mest, bo končal na zadnjem mestu. V Božje kraljestvo ne vstopamo z zaslugami, ki smo si jih pridobili, ampak s ponižnostjo. Ne rešuje nas naše delo, temveč gospodarjeva nesebična ljubezen, ko vsakega vabi v polnost življenja. Ni važno, koliko časa nam je odmerjeno v tem življenju, pomembno je, da se odzovemo na Božji klic, da se mu damo na razpolago in smo mu hvaležni za vse, kar smo in kar imamo.
Župnik Branko Balažic, SDB
Čas med letom Nedeljska meditacija