Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?
»Brane, si srečen?« je navadno prvo vprašanje, ko se srečam s sobratom Petrom. To vprašanje postavi vsakemu s katerim se sreča. Večina niti ne pomisli, kaj je vprašal in hitro odgovori: »Seveda sem srečen!« In vendar se mi zdi vprašanje o sreči zelo pomembno. Sreča namreč ni nekaj, kar si pridobiš enkrat za zmeraj, ker jo tlakujejo številni dogodki, prepričanja in osebno stališče glede vsega, s čimer se ukvarjaš. Tudi neprijetni dogodki in trpljenje so povezani s srečo in kdor to zanika, ne bo nikoli zares srečen in pomirjen.
Jezus je bil na poti iz kraja v kraj in čim bolj se je približeval višek njegovega delovanja, toliko bolj je čutil, da mora svoje učence pripraviti na čas, ki bo marsikateremu omajal njegovo vero. Začel jim je pripovedovati o svojem trpljenju, smrti n vstajenju. Učenci so bili vznemirjeni, Peter ga je potegnil na stran in mu začel govoriti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«
Knez teme je zelo pretkan in človeka zavaja, ko mu prikazuje trpljenje in smrt kot nekaj, kar ni vredno človeka, zato se moramo temu izogibati in trpljenje zatirati z vsemi sredstvi. Prepričuje nas, da bomo na tak način rešili svoje življenje. To je Jezus dobro vedel, zato se je obrnil k učencem in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje ga bo izgubil!«
Križ in trpljenje sta sestavni del našega življenja. Temu se ni mogoče izogniti. In vendar je Jezus s svojim življenjem, s svojo smrtjo in vstajenjem dokazal, da lahko ta grenka in težka plat našega življenja postane osvobajajoča in prava zmaga. Ko sprejmemo svojo senčno stran, ko v preizkušnjah in trpljenju odkrijemo izziv za svojo duhovno rast in napredovanje, tudi težki trenutki postanejo osrečujoči.
»Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel!« je rekel Jezus svojim učencem. Ko sprejmemo svoj križ, hodimo po poti za Jezusom. Njegovi učenci lahko postanemo, ko se sprejmemo takšne kot smo, ko ne zanikamo nobenega področja svojega življenja, ko nas meje, na katere naletimo in slabosti, s katerimi se soočamo, ne vržejo s tira. Zazrti smo v Jezusa, ki hodi pred nami in nam nakazuje smer, kako bomo zares srečni in zadovoljni ne le v večnosti, temveč že tukaj na zemlji.
Župnik Branko Balažic, SDB
Čas med letom Nedeljska meditacija