20. nedelja med letom

15. avgusta, 2020

20. nedelja med letom – A – uvodnik 2020

Poslan sem k izgubljenim ovcam Izraelove hiše

Izraelski narod se je zavedal, da ima poseben privilegij, ker ga je vsemogočni Bog izbral za svoje izvoljeno ljudstvo. Hrepenenje po odrešeniku je bilo v narodu močno navzoče in zato je Jezus to dejstvo izpostavil v pogovoru s kanaansko ženo, ki ga je prosila naj ozdravi njeno hčer. Ignoriral jo je in na njeno vsiljivo vztrajanje odgovoril: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je odgovorila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Jezus je opazil njeno živo vero, zato ji je rekel: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

Ta žena je razumela, da pravi Bog ne more biti v zakupu enega naroda, sicer ne bi bil pravi Bog. Človeštvo ne more imeti več bogov, ker bi živeli v preveliki zmedi, ko bi se spraševali: »Kateri je pravi Bog?« Obstoj številnih božanstev tudi ni v skladu z logičnim razmišljanjem: Kdo je koga ustvaril? Katerega boga ni nihče ustvaril? Če ni enega boga, si lahko vsakdo sam izbere, v koga bo veroval. Bog, ki si si ga sam ustvaril, ni noben bog, ker ti ne more pomagati.

»Žena, velika je tvoja vera!« je Jezus pohvalil ženo, ki je trpela zaradi svoje hčerke. Videl je v njeno srce, opazil je njeno iskreno ljubezen do svoje hčere, a hkrati je videl njeno zaupanje in vero, da se je obrnila na pravo osebo, ki ji je sposobna pomagati. Ta žena je tudi na konkreten način pokazala, kako moramo pristopati k Bogu. Naša molitev, naša prošnja, naša pričakovanja, morajo biti realna in hkrati moramo biti vztrajni ter do določne mere vsiljivi; če res verujemo v Boga in mu zaupamo, moramo vztrajati, dokler ne bomo uslišani. To daje naši veri pravo moč, da je živa, da ni nek bled spomin, ampak je vera v Boga, ki je živ, ki je tukaj in sedaj.

Kako pa je z našo vero? Ali res verujemo v Boga, ki je naš odrešenik? Če imam za Boga le eno uro časa ob nedeljah, ali pa še to ne; če se spomnim nanj samo, ko sem v stiski, moje vsakdanje življenje pa nima nobene povezave z njim, potem sem brez prave vere. Vera je namreč nekaj živega, kar me predrami, ko moje življenje izgublja smisel; vera je kot zdravilo, ki odpravi bolečino medsebojnih konfliktov; vera je kot vsakdanji kruh, ki se ga ne naveličaš, ker ga stalno potrebuješ.

Župnik Branko Balažic, SDB